Tokrat sem se lotil podrobnega slikanja površja površje Sonca (t.i. fotosfere), ki ni ravno, ampak ga prekrivajo granule. Granule so vršni del konvekcijskih celic, ki se dvigajo na površje. Posamezna granula je stabilna le nekaj minut preden jo iz podpovršja ne izpodrine nova granula. Gre za podoben konvekcijski pojav, kot ga opazimo pri “lavinih svetilkah” – samo da na gigantskem nivoju. Velikost granul zanaša okoli 1500 km in jih je na Soncu v vsakem trenutku okrog 4 milijone.
Druga stvar, ki sem jo slikal pa je Wilsonov efekt, ki je lepo viden na primeru Sončeve pege AR4076. To je pojav, da sončna pega zgleda kot luknja v površini Sonca. To je samo optična prevara, ker zaradi kontrasta, ker so pege temnejša območja na površju Sonca, izgleda pega kot vdrtina. A, hkrati pa tudi drži da so v resnici Sončne pege okrog 500 km globoke depresije v površju Sonca. Torej je Wilsonov efekt optična prevara, ki čisto po naključju celo drži! Sončne pege so sicer hladnejša območja na Soncu, ki so povezana s povečano magnetno aktivnostjo. Za nas so najbolj zanimive v kontekstu, kot vir sončevih izbruhov, ki na Zemlji lahko povzročijo polarne sije.