Kot sem že večkrat pisal, je v astronomiji vse odvisno od atmosferskih pogojev. To noč so bili pogoji izjemni. Teoretična ločljivost mojega 254 mm teleskopa je 0,5 ločne sekunde. To noč mi je uspelo ločljivost spraviti na samo 1,1 ločne sekunde, kar je daleč največja ločljivost, ki sem jo kadarkoli uspel doseči. Zato so tudi rezultati v vseh pogledih najboljši doslej. Sploh na Marsu sem uspel izluščiti ogromno detajlov – prvič sem uspel videti tako severno kot južno polarno kapo na Marsu. Poleg Marsa sem slikal še Sonce in gigantsko sončno pego AR 3936, Venero, Saturn in Jupiter. Kotna ločljivost 1,1 ločne sekunde pomeni, da je najmanjši detajl še viden na Soncu velik 800 km, na Veneri 600 km, na Saturnu 7600 km, na Jupitru 4100 km in Marsu 1200 km. Na Veneri ni videti nobenih podrobnosti, ker Venero prekriva gosta atmosfera. Detajle v atmosferi pa je mogoče videti samo z dragim UV filtrom, ki ga pa jaz še nimam.

Tehnične podrobnosti slikanja: slikal sem s teleskopom GSO 254/1275 mm s 5 x barlowo lečo – pri goriščni razdalji 6350 mm. Slike sem v gorišču teleskopa zajemal z barvno kamero Uranuc-C s programom SharpCap. Sonce: čas ekspozicije posamezne sličice je bil 4 milisekunde. Posnel sem 40000 sličic, od katerih sem 1 % najboljšihzdružil v programu AutoStakkert.
Jupiter: čas ekspozicije posamezne sličice je bil 4 milisekund. Posnel sem 40000 sličic, od katerih sem 1 % najboljših združil v programu AutoStakkert.
Mars: čas ekspozicije posamezne sličice je bil 25 milisekund. Posnel sem 10000 sličic, od katerih sem 5 % najboljših združil v programu AutoStakkert.
Obdelava slik je potekala s programi PIPP, RegiStax 6, Photoshop in Photoshop Express.