Prvo pravilo amaterske astronomije pravi, da večji kot imamo teleskop, manj ga bomo uporabljali. To je zato, ker so teleskopi načeloma precej velike in okorne zadevščine. In večji so, bolj to postane težava. Teleskop nas sprva navduši (t.i. začetna “honeymoon” faza). Potem se nam pa zaradi nerodnosti teleskopa, teleskop vse manj in manj ljubi uporabljati. Večji teleskopi (z večjim objektivom) so seveda optično zmogljivejši. Tako, da je tu je treba najti nek kompromis. Torej, kupiti ravno še tako velik teleskop, da ga boste uspeli obvladati. To je pa v veliki meri odvisno od tega kje živite.

1) V idealnem scenariju živite na podeželju, stran od luči javne razsvetljave in imate teraso na kateri imate ves čas postavljen teleskop. V tem primeru skorajda ni omejitve pri velikosti teleskopa. Edina prava omejitev, je da je teleskop tako velik, da imate dovolj prostora, da se bo ravno še lahko obračal za 360 ° okoli svoje osi.
2) Če živite v mestu v pritlični hiši ali stanovanja, potem morate že zelo razmisliti kakšen teleskop kupiti. V tem primeru teleskopa ne boste mogli uporabljati doma. Zato mora biti teleskop dovolj majhen ali razstavljiv, da gre lahko v vaš avto, s kateri se odpeljete na temnejšo lokacijo. V vsakem primeru boste v tem premeru že precej manj časa uporabljali teleskop, ker vas bo po naravni poti odvrnilo, da boste po opazovanju morali teleskop nazaj nosit v hišo.
3) V najslabšem primeru živite sredi mesta v višjem nadstropju hiše ali bloka brez dvigala. V tem primeru pred nakupom teleskopa predvsem razmislite kolikokrat boste morali vsakič iti gor in dol po stopnicah, da boste teleskop spravili v avto. Za npr. 50 kg težak teleskop, bo potrebno vsaj štirikrat gor in dol po stopnicah, da znosite vso robo v avto. Po koncu opazovanja pa vas isti opravek čaka pozno ponoči, ko boste še dodatno utrujeni. Zato v tem primeru svetujem nakup namiznih (table top) reflektorjev ali majhnih refraktorjev, ker so edini dovolj prenosljivi. Vse ostalo bo za vas nočna mora.

Kaj je najboljša rešitev? Rešitev je postavitev domačega observatorija v katerem imate ves čas postavljen teleskop: npr. na vikendu, v vrtni lopi ali v čebelnjaku. Jaz razmišljam, da bi si zgradil observatorij na domačem vrtu. Na ta način je teleskop ves čas pripravljen za opazovanje. Še bolje, če je vse prek Wi-Fi-ja povezano in lahko teleskop v celoti lahko upravljate kar iz domačega naslonjača.

Sam ima 5 teleskopov. Kako je to pri meni? Ali sem se jaz uspel izogniti zgoraj omenjenemu prekletstvu amaterske astronomije ali se tudi pri meni na večjih teleskopih nabira prah? Povedal vam bom katere teleskope uporabljam največ in katere najmanj. Zadnje leto dni opazujem čisto vsako jasno noč, če mi le zdravje to vsaj za silo to omogoči. Ravno zdravje je pri meni velik faktor pri (ne)uporabi teleskopov, saj kadar sem slabšega zdravja, večji teleskopi odpadejo, ker sem enostavno prešibak, da bi jih uporabljal.

V mojem teleskopskem arzenalu so trenutno:
– ZWO Seestar S50 pametni teleskop (tehta 2,5 kg),
– 120 mm Sky-Watcher refraktor na EQ-5 montaži (tehta 33 kg),
– 127 mm Celestron NexStar 5SE SCT (tehta 12,5 kg),
– 200 mm Sky-Watcher Skyliner Classic DOB (tehta 26 kg),
– 254 mm GSO Newtonov reflektor (tehta 60 kg + 10 kg dodatne opreme).

ZMAGOVALEC: Z lahkoto rečem, da je teleskop zmagovalec te primerjave – teleskop, ki ga daleč največ časa uporabljam ZWO Seestar S50. Lahko rečem, da v zadnje pol leta skorajda ni bilo jasne noči, da ga ne bi uporabljal. Zato da teleskop postavim na balkonu in, da začne delovati potrebujem samo dve do tri minute, kar pomeni, da ga lahko uporabljam tudi v nočeh, ko se počutim zaradi bolezni absolutno nepredstavljivo grozno slabo. Potem, ko je teleskop postavljen odidem v posteljo in tam samo udobno čakam, da konča s slikanjem (če vmes zaspim toliko bolje). Potem naslednji dan poberem dol slike z njegovega diska in jih računalniško obdelam. Tudi pospravljanje teleskopa mi vzame samo 3 minute. Če grem s teleskopom opazovat izven doma, ga nesem v priročnem stiroporastem kovčku, ki ne zavzame skorajda nič prostora. Dovolj je, da grem z njim samo enkrat po stopnicah in je že z mano v avtu. Z avto sem se vozil samo na bližnje Ljubensko polje (samo 1 km stran – ampak zame predaleč za peš), kadar objekt, ki sem ga želel opazovat, ni bil viden od doma. Edina slabost teleskopa je, da je zelo majhen in zato ni sposoben slikanja v visoki resoluciji. Zato potrebujem ostale teleskope. Tudi kadar uporabljam večje teleskope, običajno postavim zraven še Seestar.

PRVI PORAŽENEC: Teleskop, ki ga uporabljam kot drugega največ je Celestron NexStar 5SE SCT. To ravno zato, ker je tako zelo majhen in priročen. Na balkon ga lahko nesem v enem kosu. Potem potrebujem nesti še kovček z astro kamero in laptop. Da nastavim Go-To računalniško sledenje in začnem fotografirat potrebujem okoli 15 minut, kar je hitro. Če ga v vzamem s sabo na teren, moram iti po stopnicah dvakrat gor in dol (enkrat za teleskop in še drugič za kamero in laptop). Ker živim v prvem nadstropja hiše, to še ni tako zelo hudo. Teleskop tudi zelo priročno deluje na baterije – tako da zanj ne potrebujem zunanjega napajanja. Teleskop rad uporabljam za slikanje ptičev in Lune. Največja slabost, kot neposredna posledica majhnosti tega teleskopa, je v tem da nima take ločljivosti, kot bi bilo fino. Zato ga marsikdaj tudi ne uporabljam, ker želim boljšo sliko in zato raje vzamem večji teleskop. Več vloženega dela, večja nagrada, bi lahko rekli. Kadar pa so pogoji slabi (npr. delno oblačno vreme), raje ne riskiram izgube cele ure časa za sestavljanje večjega teleskopa in uporabim ta teleskop. Veliko bolje ta teleskop, kot nič. Poleg Seestarja, je to tudi edini moj teleskop, ki je dovolj majhen, da gre v letalsko ročno prtljago. Zato, ko bom zdrav, bom ta dva teleskopa lahko nesel na potovanja.

DRUGI PORAŽENEC: Teleskop, ki ga uporabljam kot tretjega po vrsti največ, je 254 mm GSO Newtonov reflektor. To je daleč največji in najtežji teleskop, ki ga imam. Zato, da ga postavim samo na balkonu potrebujem od 20 do 30 min. Teleskop je prevelik, da bi ga znosil na balkon v enem kosu, ampak gre tja v 6 delih: stojalo, montaža, optična cev in še dva kovčka dodatne opreme ter laptop. Teleskop je tako težak, da ko je enkrat postavljen ga moram nujno razstavit (pri vseh ostalih mi to ni treba), če ga želim premaknit recimo za 2 m na drug del balkona, da bi videl drugo območje neba. Potem, ko je teleskop postavljen, potrebujem še dodatne pol ure, da vse na teleskopu nastavim (kolimacija, polarna nastavitev, kamera), da je nared za uspešno slikanje. Torej potrebujem okoli eno uro, da sploh lahko začnem resno opazovati. Potem pa je od mene in mojega zdravja odvisno kako dolgo zdržim dejansko opazovanje. Običajno ne prav dolgo, ker postanem utrujen in me začne zebsti. Če sem sredi enega izmed še slabših obdobij v moji bolezni, niti ne razmišljam, da bi teleskop postavljal, ker enostavno to zahteva veliko veliko preveč napora. V tem primeru pač postavim Seestar in imam vsaj nekaj od jasne noči.
V izredno redkih primerih, ko grem s teleskopom opazovat na teren, je to kar projekt, ker moram iti gor-dol po stopnicah okoli desetkrat, ker poleg prej naštetih stvari moram na teren vzeti prenosno baterijo za napajanje teleskopa, zložljiv stol in mizo. Da to vse to varno znosim v avto (brez črepinj) mi vzame skorajda 45 min časa. In nazaj grede isto. Zato se tega res redko poslužujem. Samo kadar je kak zanimiv astronomski dogodek in le ta ni viden od doma. Da bi bile drage črepinje manj verjetne, sem si za optično cev teleskopa si nabavil posebno oblazinjeno torbo. S to torbo imam nenavadno zgodbo. In sicer: naročil sem jo s Poljske, ker je bila tam najcenejša. Ko sem torbo prvič uporabil, mi je na mojo zgroženost šla barva dol iz optične cevi teleskopa. Kot se je izkazalo, je bila torba premazana z neko snovjo (zelo verjetno organskim topilom, ki so ga med izdelavo pozabili sprati dol iz torbe), ki mi je stopilo barvo teleskopa. Gre sicer samo za kozmetično težavo, ampak je vseeno slab občutek, da mi je torba, katere je edini namen zaščita teleskopa, po nepotrebnem zanemarili moj lep teleskop. Pritožil sem se, a žal mi kupnine niso nikoli vrnili. Tako, da bom moral sam na lastne stroške na novo prebarvati teleskop in torbo očistiti topila.
Vendar teleskop veliko veliko več kot na terenu, uporabljam na balkonu, ker je to neprimerno bolj udobno. Poleg tega ima od vseh mojih teleskopov najboljšo resolucijo in je edini res primeren za podrobno slikanje planetov in Sonca. Zaradi dobre resolucije je ob pogojih z ugodnih siingom prav neverjetno dober občutek z njim opazovati. Žal pa terja to veliko truda. Če bi bil zdrav, bi z njim verjetno opazoval veliko redkeje kot sedaj, ko imam ves čas čas, in me nikoli ne rabi skrbeti, da moram naslednji dan zjutraj zgodaj vstati.

TRETJI PORAŽANEC: To je moj stari 120 mm refraktor. Ta teleskop na balkon, kljub kar konkretni teži (prek 30 kg), spravim samo v dveh kosih. In sicer skupaj nesem stojalo in montažo ter še posebej nesem optično cev, ki tehta samo 5 kg. Postavitev na balkonu mi vzame okoli 5 minut. Ker teleskop leži na ekvatorialni montaži, mi vzame še par dodatnih minut, da ga polarno nastavim. Če teleskop nesem na teren, moram iti po stopnicah gor in dol okoli štirikrat, ker zato, da ga lahko nesem po stopnicah moram razstaviti stojalo in montažo ter odstraniti protiuteži. Zato je to poleg Newtona, moj najmanj prenosljiv teleskop. Razlog zakaj ga manj uporabljam od ostalih, ni toliko v prenosljivosti. Ampak v tem, da gre za akromat, in ima zato ta teleskop preveliko barvno napako, da bi bil res uporaben za slikanje. Z njim slikam izključno le Sončne in Lunine vzhode ali pa v rahlem dežju, ker mi teleskopa po domače povedano ni toliko škoda. Iz istega razloga ga tudi upam puščati čez noč zunaj.

ČETRTI PORAŽENEC: Teleskop, ki ga najmanj uporabljam je 200 mm Sky-Watcher dobson. Teleskop je prej težak, ampak je po defaultu v samo dveh kosih: montaža in pa cev. Ker gre za dobson ga je res enostavno in ekspresno hitro mogoče sestavit in razstavit. Na ta način ga na balkonu nesem in sestavim v petih minutah. Če grem z njim na teren moram gor in dol dvakrat po stopnicah. Problem tega teleskopa je, da se žal z njim ne da slikati, ker ima altazimutno montažo brez GoTo – sledenja. Kar je škoda, ker ima dejansko dobro optiko in s tem resolucijo. Če bi imel Go-To, bi ga najbrž uporabljal veliko več. Od doma zaredi svetlobne onesnaženosti meglic in galaksij skorajda ne vidim. Zato ni vredno vlagati truda v vizualno opazovanja, čemur je v osnovi najbolj namenjen ta teleskop. Zato se mi ta teleskop od vseh trenutno najbolj praši. Mogoče pride čas, ko bom bolj zdrav, pa bom lahko spet več hodil na teren. V tem primeru bo ta teleskop med bolj uporabljenimi, kot je bilo tako preden sem resno zbolel.

ZAKLJUČEK: Torej prvo pravilo amaterske astronomije velja tudi zame, ampak ne čisto povsem. Če teleskope razvrstim po velikosti ugotovim, da obadva najmanjša teleskopa res uporabljam najbolj pogosto. Največjega pa uporabljam kot tretjega najbolj pogosto. Kot rečeno ni vse samo v preveliki velikosti, ampak teleskope, ki niso primerni za astrofotografijo uporabljam veliko manj rad. Enostavno me vizualno astronomija ne privlači tako zelo. Kot sem že podrobneje pisal, vizualno vse zgleda v teleskopih zelo podobno – tako kot šibke meglene lise: https://bojanambrozic.com/2024/09/10/kaj-se-zares-vidi-skozi-teleskop/. Poleg tega sem kot poklicni mikroskopist navajen cele dneve strmeti v računalniške monitorje in mi nikoli niti na misel ne pride, da bi pogledal v mikroskop (razen če se kaj pokvari in moram mikroskop popravit). Enako je pri astronomiji: raje gledam sliko kamere na laptopu, kot v sam okular teleskopa, ker mi je tako bolj udobno in več vidim, ker je kamera veliko bolj občutljiva, kot moje oči. Tudi pri turnem smučanju je veliko opreme za nosit gor in dol po stopnicah. Ampak, ko bom zdrav bom vleko raje to počel, kot se ukvarjal z astronomijo.