Zadnji mesec sem posvetil predvsem pisanju svoje knjige. Zdravje se mi je toliko izboljšalo, da sem dosegel svoj prvi cilj: da lahko prehodim 1 km po ravnem. Za normalnega zdravega človeka je ta cilj ves čas oddaljen samo 15 min hoje stran. Jaz pa sem potreboval več kot pol leta, da sem ga dosegel. Hkrati pa me ta hoja preveč izmuči, da bi se lahko isti dan ukvarjal še z astronomijo. Zdi se mi pomembneje, da delam na “dnevnih” zmožnosti, ker je moj edini cilj vrnitev v službo. Vrnitev v hribe je trenutno tako daleč v prihodnosti, da o njej raje sploh ne razmišljam, da mi ni za to še dodatno bolj hudo. Včeraj pa sem imel slab dan, zaradi česar cel dan nisem mogel hoditi: in sem spet lotil astronomije.

Slikal sem mrk Jupitrove lune Ganimed na površju Jupitra. Če bi v tem trenutku lahko stali na površju Jupitra, pa ne morete, ker nima trdnega površja, bi videli popolni Sončni mrk. Le ti se na površju Jupitra dogajajo precej pogosteje, kot na Zemlji. V povprečju vsakih nekaj ur, medtem ko se v povprečju Sončni mrk nekje na Zemlji zgodi vsakih 18 mesecev. To zato, ker ima Jupiter 4 velike lune, ki imajo vse orbitalne periode precej krajše kot edina Zemljina Luna. Vseeno sem na mrk čakal več kot mesec dni, ker se mrki pogosto zgodijo na nam nevidni strani Jupitra ali pa podnevi ali pa ob nemogoče zgodnji jutranji uri, ko je zame nezdravo da sem pokonci. Tako, da je v praksi viden en tak mrk vsakih nekaj tednov. Še toliko bolj zanimivo je bilo, ker se je hrkati videlo Veliko rdečo pego. Žal so bili atmosferski pogoji obupni in je zato nastala slika zelo slaba. Možno je tudi to, da se zgodi hkrati več mrkov. Upam, da mi tudi to uspe posneti. Pa tudi sicer je Jupiter trenutno nezgrešljiv na večernem nebu – je daleč najsvetlejša “zvezda” nad vzhodnim obzorjem. Mrki Jupitrovih lun so pomembni tudi iz zgodovinskega razloga, ker je z njihovim opazovanjem v 17. stoletju Ole Rømer prvič približno izračunal svetlobno hitrost.

Slikal sem s teleskopom GSO 254/1275 mm s 5 x barlowo lečo – torej pri goriščni razdalji 6350 mm. Slike sem v gorišču teleskopa zajemal z barvno kamero Uranuc-C. Čas ekspozicije posamezne sličice je bil 12 milisekund. Za sliko sem posnel 4000 sličic, od katerih sem 10 % najboljših združil v programu AutoStakkert. Obdelava slik je potekala s programi PIPP, RegiStax 6, Photoshop in Photoshop Express.