Jupiter in Saturn

Končno sem dočakal vreme primerno za astronomijo. Izkoristil sem ga za slikanje planetov Jupitra in Saturna. Jupiter sem slikal prvič in moram reči, da sem za čisto prvič zadovoljen, saj se lepo vidi nevihte v atmosferi planeta.
Kljub temu, da je premer Jupitra za 11 Zemljinih se zavrti okoli celotne osi zgolj v 10 urah. To ima več implikacij. Najbolj očitna je ta, da je planet zelo sploščen na polih in je zato še na videz videti jajčast. Ta sploščitev znaša kar 9000 km. Za primerjavo Zemlja je sploščena na polih samo za 46 km. Druga implikacija hitre rotacije planeta je nastanek ogromnih neviht. Najbolj znana nevihta je Velika rdeča pega, ki obstaja že najmanj 300 let. Te nevihte so posledica strižnega vetra. Ta pojav se dogaja tudi v Zemljini atmosferi. S tem, da ga je precej težje opaziti. Par dni nazaj sem imel srečo, da sem ga videl, ker sem opazil Kelvin–Helmholtzove valove, ki si njegova neposredna indikacija.
Saturn sem slikal že večkrat prej. A, sem tokrat imel prvič dovolj dober siing, da sem videl Cassinijevo lučnico v prstanih. Poleg tega, se je videlo tri največje lune: Titan, Reo in Dione. Je pa na isti sliki zelo težko prikazati planet in lune, ker so Lune več stokrat temnejše od planeta.

Slikal sem s teleskopom GSO 254/1275 mm s 5 x barlowo lečo – torej pri goriščni razdalji 6350 mm. Slike sem v gorišču teleskopa zajemal z barvno kamero Uranuc-C. Čas ekspozicije posamezne sličice sem prilagajal na med 16 in 24 milisekund. Za vsako sliko sem posnel 3000-5000 sličic, od katerih sem 6 -15 % najboljših združil v programu AutoStakkert. Obdelava slik je potekala s programi PIPP, RegiStax 6, Photoshop in Photoshop Express. In še kot zanimivost: za te slike sem zajel za 400 GB podatkov. Torej, če se malce pošalim bom kmalu namesto hrane začel naročati trdi diske.