Saturn je plinast orjak. Njegov premer je 116460 km, kar je približno 10 Zemljinih premerov. Premer njegovih prstanov pa je 282000 km, kar je tri četrtine razdalje od Zemelj do Lune. Ogromno! Žal je trenutno od Zemlje oddaljen 1,3 milijarde km, kar je le malo manj, kot 9 razdalj Zemlja-Sonce. Zato je na nebu njegov navidezni premer zgolj 19 ločnih sekund oz. 44 ločnih sekund, če upoštevamo, še njegove prstane. Te majhne številke si je nemogoče predstavljati. Zato sem naredil zanimivo primerjavo. Pri isti povečavi sem slikal Saturn, kot sem slikal kolegico Sabino, ki je takrat stala na vrhu Storžiča 13 km stran od mene. In kot je razvidno iz slik je velikost Saturna in Sabine praktično identična. Torej razpoznati kakršenkoli detajl na površju Saturna ali v obročih je enako, kot razpoznati kaj ima Sabina narisano na svojem puloverju. Pri tem presenetljivo ni toliko težava ločljivost teleskopa, kot je migetanje atmosfere, ki ves čas kvari sliko. Teoretična kotna ločljivost teleskopa je odvisna od premera zrcala teleskopa. Zato večji, kot je teleskop, bolje je. Moj teleskop ima premer zrcala 254 mm, kar pomeni da ima teoretično kotno ločljivost 0,5 ločne sekunde. To na razdalji 13 km pomeni ločljivost 5 mm! Skratka, če ne bi bilo migetanja atmosfere in, če bi bilo zrcalo mojega teleskopa idealno (pa seveda ni), bi torej moral videti gube na obrazu človeka na razdalji Storžiča. Spodaj je izračun, ki ga je priročno izvedel Chat GPT.

Da se vsaj deloma izniči migetanje atmosfere so astronomi razvili tehniko, ki si ji reče “lucky imaging”. To pomeni, da se z astronomsko kamero naredi na tisoče slikic Saturna. Z namenskimi računalniškimi programi pa se izbere samo tistih nekaj sličic, ko je bila atmosfera za delček sekunde mirna. Jaz se te tehnike šele začenjam učiti – zato se opravičujem za začetniške slabe slike. Spodaj lahko videti kako izgleda ko sem s programom AutoStakkert stackal oz. združil najboljših 1 %, 5%, 20 %, 30 %, 60 % in 80 % slik iz zbirke 1022 slik. Kot je razvidno je najboljša ločljivost pri 1 %, ampak je slika polna šuma. Zato je najboljša slika verjetno nekje okoli 5 %. Seveda je procent odvisen od opazovalnih pogojih: to je astronomskega siinga – migetanja atmosfere. Boljši so pogoji, več slik lahko uporabimo. Snemal sem pri goriščni razdalji 6350 mm.

Na nebu pa je trenutno tudi videt planet Mars. Njegov navidezni primer je zgolj 7 ločnih sekund; torej 6-krat manj kot od Saturna. Torej razpoznati karkoli na površini Marsa bo enako, kot razpoznati detajle na obrazu Sabine na Storžiču. Čeprav se zdi to skorajda nemogoča naloga, se sekundarno to da. Držite pesti, da mi uspe. Marsa se nisem lotil to noč, ker sem šel spat še preden je planet sploh vzšel. Predvsem zato, ker moram paziti, da zaradi svoje bolezni ne pretiravam – vsega skupaj sem opazoval zgolj eno dobro uro. Se bom lotil Marsa, ko bo vzšel ob človeku bolj prijazni uri.

Tako je videti Saturn skozi moj teleskop. Jasno je videti migetanje atmosfere in tudi trenutki, ko se migetanje izboljša in je Saturn precej lepše viden.