Pluton je od odkritja leta 1930 pa do leta 2006 veljala za deveti, najbolj oddaljen planet v našem Osončju. Na začetku 21. stoletja pa so onkraj orbite Neptuna, v t.i. Kuiperjevem pasu, odkrili več Plutonu zelo podobnih teles: npr. Quaoar in Erido. Sploh Erida je od Plutona manjša zgolj za 50 km. Ta telesa se po nekaterih lastnostnih: predvsem orbitalnih, močno ločijo od pravih, že stoletja znanih planetov. Zato so leta 2006 so v Pragi na konferenci Mednarodne astronomske zveze Pluton “degradirali” v pritlikavi planet. Jasno se spominjam tega dogodka, saj sem ga spremljal v živo prek interneta. Jaz se s to odločitvijo strinjam. Kakšna je sedaj razlika med klasičnimi planeti in pritlikavimi planeti? Planeti so po definiciji telesa, ki so dovolj masivna, da zaradi gravitacije postanejo okrogla. Pritlikavi planeti so prav tako okrogli, a za razliko od pravih planetov, nimajo dovolj velike gravitacije, da bi počistili orbitalno ravnino in postali prevladujoče telo. Iz tega razloga so tudi dva nekdanja največja asteroida 950 km velik Ceres in 530 km veliko Vesto tako nadgradili v status pritlikavega planeta.

Pluton je zelo majhno telo, ima premer 2377 km, kar je le dve tretjine naše Lune. Hkrati je zelo oddaljen od Sonca – v povprečju 5,9 milijarde km, kar je 39-krat več kot Zemlja. Zato tudi s Hubblovim vesoljskim teleskopom ni bilo mogoče razpoznati nobene omembe vredne podrobnosti. Šele sonda New Horizons je leta 2015 obletela Plutona in ugotovila, da ima veliko bolj kompleksno geologijo, kot so znanstveniki domnevali do takrat. Na površju prevladuje dušikov led z ledeniki – torej je tam tako hladno, da zmrzne atmosfera. Poleg tega so našli gore iz vodnega ledu in velike planote. Zanimivo na površju ni prav veliko kraterjev, kar pomeni da je površje geološka mlado. Pluton ima kar 5 lun: Haron je pol tako velik kot Pluton sam, potem pa so še 4 majhne lunice: Styx, Nix, Kerberos in Hydra. Slednje so tako majhne in temne, da so bile odkrite šele med leti 2005 in 2012 s Hubblom, med pripravami na obisk sonde New Horizons.

Zato mi je ob vsem tem kar vem o Plutonu, postal izziv da s teleskopom Seestar slikam Pluton. Je mogoče? Seestar ima premer objektiva le 5 cm, kar je znatno znatno manj od Hubblovih 2,4 metra. Je nekaj, kar je bilo pred 100 leti na robu mogočega, sedaj mogoče slikati doma z balkona z majhnim teleskopom? Glede na podatke programa Stellarium je Pluton trenutno po svetlosti 14,4 magnitude, kar pomeni da je približno 2000-krat temnejši, da bi ga bilo mogoče teoretično še videti s prosim očesom. In, ja! Se ga vidi s Seestarjem, kot res majhno zvezdico. Pa se na sliki vidi še manjše zvezdice od Plutona, kar pomeni da teleskop lahko zazna še nekoliko temnejše objekte – nekje do 16. magnitude. Posnel sem samo 116 slik s skupno dolžino ekspozicije zgolj 20 min. Nato sem šel pregledat individualne 10 sekundne posnetke in sem videl, da se Plutona vidi tudi že tu. To smo pač navdušenci nad astronomijo, da nas navduši en sam piksel. Pa me razumite, če me morete!
Ne morete! Ker si niti v najhujši nočni mori ne morete predstavljati kako zaradi hude bolezni vsak dan in vsak uro trpim. Astronomija mi pomaga, da za kako urico pozabim na to trpljenje. Ne, v resnici ne morem, je prehudo! Verjamem pa da tudi s tem, ko se ukvarjam z nečim pozitivnim, bo pripomoglo, da se bom prej pozdravil.

Moja slika Plutona v primerjavi z zvezdno karto iz programa Stellarium s katerim sem sploh ugotovil katera “zvezdica” je Pluton. Zvezdica levo od Plutona po podatkih Stellariuma sveti s 13,7 magnitudo.

In če se da slikati Plutona, se seveda potem da tudi Neptuna: Neptun je najsvetlejša “zvezda” v središču slike.