Še ena čudovita jasna, topla poletna noč. Najprej sem slikal sem emisijsko meglico meglico M 16, znano tudi kot meglica Orel. V tej meglici so znani stebri plina in prahu, na kocu katerih so zgostitve v katerih se rojevajo mlade zvezde. Te zgostitve se z mojim teleskopom ne vidi, stebre pa se vidi kar dobro. Nato sem opazoval kar spektakularen vzhod Lune izza Srednjega vrha. Silhuete dreves, ki so vidna na Luni, so oddaljena 15 km zračne linije od mene. Na Luni je bil to noč zanimiv predvsem krater Fracastorius B s premerom 27 km, ki ima izrazit sredinski vrh. Le ta je nastal, ker je ob udarcu velikega asteroida sicer togo Lunino površje delovalo, kot fluid in se je del komprimiranega materiala neposredno na mestu udarca relaksiralo nazaj v obliki gore: podobno, kot se zgodi, če kapljica vode pade na mirno gladino vode. Po vzhodu Lune sem slikal tudi planetarno meglico NGC 7293 – Helix, ki pa ravno zaradi sija Lune ni dobro uspela. Gre za oblak ioniziranega plina; ostanek umirajoče zvezde, ki je pred približno 10600 leti odvrgla svoje znanje plasti. Nekaj podobnega se bo zgodilo tudi s Soncem čez 5 milijard let. Helix ima premer 2,9 svetlobnega leta in je z oddaljenostjo okoli 455 svetlobnih let ena najbližjih planetarnih meglic. Zaradi bližine je meglica ogromna – njen navidezni premer na nebu je le za spoznanje manjši od premera polne Lune.
Podnevi pa je Sonce zopet presenetilo s številom peg. Zgleda bo avgust 2024, mesec s povprečnim največjim številom peg v najmanj zadnjih 20 letih.
Če sem prav vse razbral pdoatke, bo danes Luna vzšla čez vrh Storžiča, kar zna bit sploh lepo za videti.