Le malokdo, ki kupi svoj prvi teleskop in se začne ukvarjati z astronomijo ve, da večina meglic in galaksij na pogled skozi teleskope izgleda skorajda enako: kot zelo majhne sive meglice, brez vseh podrobnosti. Razlog je v tem, da tudi zelo veliki teleskopi ne zberejo dovolj svetlobe, da bi vzbudil čepke na naši očesni mrežnici, ampak zgolj paličice, namenjene črno-belem vidu. Živo-pisane barve meglic in galaksij, ki jih vidimo na slikah so rezultat zelo dolge osvetlitve (običajno več urne). Zato se zelo veliko ljudi, po kratkotrajnem začetnem navdušenju, hitro naveliča astronomije in proda še praktično nov teleskop. To razumem. Tudi slavni Francoski astronom iz 18. stol. Charles Messier, je sovražil meglice (v tistem času še niso vedeli, da so nekatere meglice v resnici galaksije) in je zato sestavil svoj znameniti katalog objektov globokega neba, da ne bi megličastih objektov nenehno zamenjeval s kometi, ki so ga v resnici zanimali. Vizualno se samo skozi večje teleskop v barvah vidi zgolj najsvetlejše meglice (npr. Orionovo- M 42) in svetlejše komete. Barvni so tudi planeti, ki so pa zato, za razliko od meglic, v vidnem polju okularja izredni majhni. Luna je naravno črno-bela, a se brez večjega truda lepo prikaže skozi vsak astronomski teleskop. Edina možnost, da vidimo tudi meglice, zvezdne kopice in galaksije v vseh njunih lepotah; torej barvno je astrofotografija. Če je vizualna astronomija s teleskopi, relativno poceni (za 400 € se dobi že čisto spodoben teleskop za vizualno astronomijo), je astrofotografija na drugi strani izredno komplicirana in zelo draga (resni astrofotografi imajo nemalokrat opremo v vrednosti več kot 10000 €).

Z astrofotografijo sem se želel ukvarjati že od vedno od kar me zanima astronomija; torej od kar pomnim. Vendar nikoli nisem našel prave volje, da bi se jo lotil, saj zahteva veliko časa in pa tudi kar nekaj denarja. Raje sem pač ponoči spal in podnevi letal po hribih. Še vedno bi bilo tako, če ne bi hudo zbolel. Sedaj so zame hribi enako ali celo bolj nedostopni, kot Mars. Svoj prvi teleskop sem si sicer nabavil z enim prvih denarjev, ki sem jih zaslužil, že pred 17 leti (povezava). Drugega sem nabavil lani (povezava). Vendar sta oba popolnoma neuporabna za astrofotografijo, saj nimata montaže za slednje vrtenju nočnega neba. Za resno ukvarjanje z astrofotografijo bi moral nabavit nov teleskop. Poleg tega pa še ekvatorialno montažo za sledenje zvezdam, posebno astronomsko CMOS kamero za zajemanje slik, astronomske filtre, ter t.i. guide scope za bolj precizno sledenje. Če bi kupil za osnovo najmanjši še uporaben teleskop, bi vse stalo najmanj 2000 €, če bi le malo večjega, pa vsaj še tisočaka več.

V zadnjih letih pa so se na trgu pojavili t.i. pametni teleskopi. Tudi ti so bili sprva zelo dragi (prek 4000 €). ZWO Seestar S50 pa trenutno stane še razumnih 750 €. Če ste po nekem naključju slučajno v ZDA, se vam ga splača kupiti tam – saj tam stane 450 $. Inflacija cene ne velja samo za ta teleskop: Evropske cene istih teleskopov so vedno (iz meni neznanega razloga) bile in so še vedno dvakrat višje od Ameriških. Seestar je zelo majhen teleskop s premerom objektiva zgolj 50 mm in goriščnico 250 mm. Prednost takega teleskopa je, da naredi vse sam: sam najde objekte, avtomatsko sledi objektom po nebu, sam zajema slike in skupaj zloži slike. Dela tako, da zajema slike z ekspozicijo 10 sekund in jih zlaga v svetejšo sliko. Gre za pametni teleskop: tako, da se skozenj ne da gledati. Upravlja se ga prek mobilne aplikacije, kjer sproti tudi nastaja slika. Možno je posebaj shraniti tudi vse posamezne slike, da jih sami naknadno zložimo in obdelamo.

Najprej sem (še podnevi) slikal Luno. Teleskop ni najbolj primeren za slikanje Lune in planetov, ker ima premajhno povečavo. Povečava in vidno polje sta fiksna (0.73° x 1.29°). Ravno to bi rekel, da je ena izmed glavnih pomanjkljivosti tega teleskopa. Najprej sem bil rahlo razočaran, ker teleskop Lune ni uspel najti. Šele s kalibracijo jo je. Slike Lune po pričakovanju niso bog ve kaj – z mobitelom na roke skozi teleskop brez sledenja dobim precej boljše slike. Enako je tudi bilo pri planetu Saturnu: kjer se zelo za silo vidi obroče in pa njegova največja luna Titan. Spet je skozi navaden teleskop veliko lepši pogled s prostim očesom. Enako verjetno velja tudi Jupiter, kjer se vidi 4 Galilejske lune. Ostali planeti bodo v tem teleskopu izgledali kot majhne “zvezde”.

Popolnoma nekaj drugega pa je slikanje meglic, zvezdnih kopic in galaksij. Temu je teleskop primarno namenjen. In moram reči, da sem navdušen. Teleskop je vedno, brez težav, našel objekt in začel slikati in stackati (zlagati) sličice. Res sem užival, ko je v živo, pred mojimi očmi nastajala slika. Teleskop sem imel na balkonu, sam pa sem ležal 10 m stran v postelji, kar je idealno za mojo bolezen. Teleskop tudi zazna, če je posamezna sličica slaba in jo avtomatsko izloči. Ni pa zaznal vseh Starlink satelitov (nekatere pa je), ki so narisali črte čez ene izmed slik. Slikal sem kroglasti kopici M15 in M2, meglico Orel (M16), meglico Omega (M17), planetarno meglico Ročka (M27) ter galaksiji M33 in M31 (Andromedino galaksijo). Vse te objekte sem že neštetokrat videl s prostim očesom skozi različne teleskope. Za test sem zajemal vsak objekt samo 10-20 min. In s testnimi fotografijami sem zelo zadovoljen. Ker je Andromedina galaksija velika za 8 polnih Lun, jo teleskop ni uspel fotografirati v celoti. Bom jo v prihodnosti slikal po delih in sestavil njej mozaik. Za še boljše slike bom v prihodnosti pustil čas zajemanja vsakega objekta na nekaj ur oz. bom slikal največ na en ali dva objekta na noč. Teleskop ima notranjo baterijo, ki naj bi zdržala 6 ur. Meni je po 2 urah in pol slikanja ostalo točno 50 % baterije, kar kaže na bolj 5 ur realistične življenjske dobe; in še to v idealnem scenariju, saj je bila ta noč zelo topla. Če mi bo to slučajno premalo (kar dvomim) bom uporabil powerbank. Med čakanjem na rezultate slikanja objektov sem uspel videti tudi nekaj meteorjev Perzeidov.

Vrh Storžiča je od mene oddaljen 13 km, vrh Krvavca pa 21 km zračne razdalje

Skratka namen nakupa teleskopa je bil že prvo noč dosežen, da imam, navkljub hudi bolezni končno kaj za početi kar me veseli in da s tem vsaj za kak trenutek rahlo odmislim na vse tegobe. Sicer pa sem mnenja, da ta teleskop nikakor ni nadomestilo za klasičen vizualni astronomski teleskop. Zame ima vizualna astronomija še vedno en poseben čar, ko pomislim, da svetloba z oddaljenih galaksij do mojih oči potuje že od časa, ko so na Zemlji še živeli dinozavri. Tega občutka, nobena astrofotografija ne more nadomestiti.