Ob našem prihodu je bilo v Maltabergu že toliko smučarjev, da smo kar stežka dobila prosto parkirno mesto. Na srečo je gora tako velika, da gneče kasneje niti ni bilo občutiti. Gaz je bila dobra. Zato sem se hitro uspel povzpeti čez dolgo vzhodno pobočje gore na greben. Zanimivo, skorajda vsi smučarji, so na tem mestu končali s turo. Nihče ni rinil naprej po grebenu proti pravemu vrhu gore. Jaz pa sem, ker mi zadnjič zaradi slabega vremena ni uspelo doseči vrha. Na izrazit predvrh Fascahuenerecka se da prilezti s srenači. Greben do glavnega vrha gore je spihan. Prečim ga peš. Večinoma se prebijam čez opasti. Spet drugje je trdo in ledeno. Vendar mi je zadoščal cepin (brez derez). Najbrž sem bil edini v celem dnevu na glavnem vrhu. Vreme je bilo ves čas nenavadno toplo in skorajda brez vetra. Po isti poti se vrnem do predvrha, kjer sem pustil smuči. Spust po grebenu do flanke je bil trd. Smuka po flanki pa je bila dobra: 15 cm pršiča na trdi podlagi. Ker je pobočje tako veliko je bilo dovolj prostora, da je (vsaj v zgornjem delu) vsak našel prostor za svoj podpis.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

•