Ker je bilo v Avstriji napovedano slabo vreme, sem se lotil praktično edine smučarske ture, ki je trenutno možna pri nas: Jalovčev ozebnik in Kotovo sedlo. Na smuče sem stopil že na parkirišču v Planici. Po cesti v Tamar ni bilo problema s smučmi, saj je ravno še dovolj snega (beri ledu). Skozi gozd sem hitro napredoval proti zatrepu Tamarja. Ko sem že mislil kako bom hitro na vrhu ozebnika, me je močno zaustavil zelo trd sneg. Nadaljeval sem na srenačih, ki pa niso kaj dosti pomagali. Nekateri so šli kar peš. Jaz pa sem (z obilo trme) na smučeh vztrajal vse do vstopa v ozebnik. Razmere za vzpon skozi ozebnik so bile zelo dobre. Upal sem da bodo tudi za smuko. In res so bile. Po ozebniku se ves čas usipa sneg, in le ta je bil ravno prav mehak, da so robniki super prijemali. Nekaj previdnosti je bilo potrebno le na vrhu, ker je bilo zaradi ledu ozko. Nižje pa je bilo super. Navdušen od dobre smuke sem se vzpel še na Kotovo sedlo. Vreme se je vmes začelo kvariti. Začela je nagajati difuzna svetloba. Smuka iz Kotovega sedla je bila tudi zelo dobra in tako skozi cel Tamar vse do gozda. Vmes je sicer nekaj plazovin, ki pa za smučanje niso pretirano moteče. Skozi gozd do Doma v Tamarju je bil snežni rodeo. V Planico sem se spustil po poti, kjer ob običajnih zimah pripravijo tekaške proge. Le teh zaradi pomanjkanja snega trenutno ni. Je bil pa led in skalne mine. Vendar do avta sem se pripeljal na smučeh.