Islandija

Islandija je bila že dolgo na seznamu mojih največjih popotniških želja. Za to potovanje pa sem se odločil zelo na hitro. Le dva tedna nazaj sem po naključju naletel na poceni letalsko vozovnico: Dunaj <=> Reykjavik. Novico sem navdušeno zaupal tekaškemu in popotniškemu kolegu Žigu. On je bil takoj za. Ob nakupu vozovnice nisva razmišlja o drugih stroških. Na srečo! Saj če bi vedela, da bo na koncu letalska vozovnica najcenejši del potovanja, zagotovo ne bi šla.

LETALSKI PREVOZ
Letela sva iz Dunaja na letališče Keflavik z nizkocevno letalsko družbo Wizzair. Let traja 4 ure, kar je približno enako daleč, kot na Kanarske otoke. Vred z 20 kg dodatne prtljage sva za vozovnico odštela 220 €. Dodatno prtljago sva potrebovala zaradi slabega in zelo mrzlega vremena.

PLAČEVANJE
Islandska nacionalna valuta je Krona (1 € = 137 ISK). Vendar gotovine na Islandiji nikjer ne potrebujete. Povsod (ampak to res čisto povsod) lahko plačujete s kreditno kartico. Terminale za kreditne kartice najdete celo za plačevanje tako preprostih stvari, ko so WC-ji.

RENT a CAR
Ob prihodu v na letališče Keflavik pri Reykjaviku sva si sposodila terenski avto (Dacio Duster). To zato, ker z izjemo glavne ceste (the Icelandic Ring Road – 1), ki v dolžini 1333 km obkroži celoten otok, je večina cest na Islandiji neasfaltiranih (oznaka F). Cena bencina je trenutno okoli 1,7 € na liter.

PRENOČIŠČA
Ob pregledovanju portalov Booking in Airbnb mi je hitro postalo jasno, da so cene prenočišč za naše razmere naravnost astronomske. Naprimer nočitev v hostlu v Rejkjaviku v skupni spalnici s šestimi osebami stane 50 €. S tem, da hostlov po večini države ni. Cene hotelov v bolj odročnih in turistično bolj zanimivih lokacijah se začnejo pri pri približno 200 € na noč. Za prvi dve noči sem uspel najti Airbnb za 50 €. Vendar je obakrat šlo za lokacijo na gosteje poseljenem jugozahodu države. V drugih krajih, sva se odločila, bova kampirala. Cena kampov znašajo okrog 12-15 € / osebo / noč, kar je ceneje, kot na Hrvaškem.

VREME
Vreme je kombinacija oceanskega in (sub)arktičnega podnebja. To pomeni, da skorajda vsak dan dežuje. Predvsem pa piha močan veter. Tako močan, da lahko prevrne avtodome. Ker je bilo območje enakonočja je bil za čas potovanja dan enako dolg, kot v Sloveniji (dobrih 12 ur). To nama je omogočalo dovolj časa, da sva videla veliko stvari.

SEVERNI SIJ
V tem času (september do začetek oktobra) so najboljši pogoji za opazovanje severnega sija na Islandiji. Tudi jaz sem ga več noči zapored poskušal videti – žal neuspešno. V praksi je auroro mogoče videti samo na podeželju, izven mest in svetlobnega onesnaženja, saj je svetloba severnega sija zelo medla in zahteva bodisi izurjeno oko, bodisi fotoparat z daljšim časom ekspozicije. Obžalujem, da nisem bil bolj potrpežljiv, saj so v tem času povsod po Islandiji auroro videli.

PRVI DAN
Že nekaj kilometrov od letališča ob cesti proti jugu naletimo na t.i. most med Ameriko in Evropo. Tu se skriva prvi del odgovora na vprašanje: “Zakaj je na Islandiji toliko vulkanov?” Islandija je na stiku dveh velikih tektonskih plošč: Severno Ameriške in Evrazijske. Stik med njima predstavlja Srednjeoceanski hrbet, kateri večji del poteka tri kilometre pod površjem Atlantika. Islandija pa je edino naseljeno območje na Zemlji, kjer le ta pogleda na kopno. Tako se na tem mestu lahko čez most simbolično sprehodimo iz ene plošče na drugo. Islandija se vzdolž grebena vsako leto razširi za en centimeter v vsako smer.

Prvi pravi vulkan (Stampar) naletimo od mostu zgolj dva kilometra proti jugu. Na tem mestu je možno videti več manjših vulkanov, ki so nazadnje bruhali leta 1240. Še 2 km proti jugu pa najdemo polje fumarol imenovanih – Gunnuhver. Med fumarolami je urejena peš pot. Močan veter, pa je oblak dima zanesel na eno izmed poti. Poskušala sem priti skozi dim na drugo stran. To mi ni uspelo, saj je bil dim tako gost, da sem se izgubil. Če ne bi bilo ograje, bi najbrž padel v fumarolo. Fumarole sva si nato ogledala še v Krýsuvíku. Tam je možno videti tudi mofete in geotermalen izvire.

DRUGI DAN
Drugi dan sva si ogledala večji del t.i. Golden Ringa (Zlatega obroča). Najbolj zanimiv del te poti je območje gejzirjev. Največji med njimi je Veliki Geysir – ki je dal ime temu zelo redkemu naravnemu pojavu. Gejzirji lahko bruhajo redno ali pa neredno. Najbolj redno bruha gejzir Strokkur, ki bruha vsakih 2-5 min. Dovolj pogosto, da ga je vredno počakati vsaj nekajkrat.

Nadaljevala sva mimo slapu Gulfoss proti vulkanu Hekla. Gre za enega najbolj aktivnih vulkanov na Islandiji, ki je nazadnje izbruhnil leta 2000. Do izhodišča vodi makadamska cesta – prevozna zgolj za terenska vozila. Vreme je bilo izredno slabo – padal je leden dež, višje sneg. Ker me je skrbelo, da bova obtičala, sva avto pustila nekoliko nižje na vulkanu, tik pod snežno mejo. Naprej pa peš! Pogoji so bili nemogoči. Gazila sva sneg do gležnjev – kasneje do kolen. Na koncu sva po dveh urah truda morala obrniti 300 m pod vrhom. Nazaj grede je nevihta za 15 min popustila – ravno toliko, da sva lahko videla čudovite razglede na pokrajino.

TRETJI DAN
Tretji dan sva začela z ogledom slapu Seljalandsfoss. Slap je analogen našemu Peričniku, saj se je mogoče sprehoditi za njim. Glavni cilj dneva pa je bil treking Langavengur, ki velja za najlepšega na Islandiji. Začne se pri 25 m širokem in 80 m visokem slapu Skogafoss. Pričakovano je bilo v bližini slapu veliko turistov, naprej sva srečala zgolj posameznike pohodnike. Celoten treking je dolg 55 km. Običajno ga planinci prehodijo v štirih dneh (vmes so planinske koče). Poteka pa ves čas pod dolini med vulkanoma Eyjafjallajökull in Katlo. Midva sva pretekla samo prvih 10 km poti. Naprej pa tudi ne bi mogla, saj so bile razmere preveč “arktične”. Res gre za čudovito pot, ki gre mimo take množico čudovitih slapov in sotesk, da jih ni mogoče prešteti. Midva pa sva najbolj uživala med tekom nazaj grede, saj se ves čas teče po zelo mehkem mahu.

Popoldne sva nadaljevala proti vzhodu na ledenik Sólheimajökull. Gre za 10 km dolg dolinski ledenik, ki izhaja iz ledenega pokrova Mýrdalsjökull s površino 550 km2. Čez ledenik je speljana pot za turiste. Tako, da sva se tudi midva lahko kar v supergah sprehodila čez spodnji del ledenika. Nazadnje pa sva si ogledala še naravni most iz razgledne točke Dyrhólaey. Prespala sva v kampu v mestu Vik i Myrdal.

ČETRTI DAN
Četrti dan je bilo edini, ko sva imela lepo vreme. Na srečo, saj je bil pred nama najlepši del poti. Najprej sva si ogledala kanjon Fjaðrárgljúfur.

Nato pa sva se zapeljala v narodni park Vatnajökull. To je s površino 7900 km2 (dobra tretjina Slovenije) največji ledeni pokrov v Evropi. Njegova največja debelina znaša 1000 m, povprečna pa 300 m. Iz pokrova sega na desetine dolinskih ledenikov, ki segajo skorajda do morja. Tu leži tudi najvišji vrh Islandije – Hvannadalshnúkur (2110 m). Lahko bi šla spet do ustja katerega izmed ledenikov, kot to počnejo turisti. Vendar, ker se ledenike lepše vidi iz zraka sva se odločila, da raje tečeva na razgledno goro Kristinartidar (1136 m). Zase moram reči, da je bil to zame eden najlepših gorskih tekov v mojem življenju. Razgledi so bili ves čas fenomenalni. Na vrhu gore sva v neopisljivih razgledih vztrajala skorajda eno uro.

Poleg tega je pot (razen vršnih 250 višincev) ves čas krožna. Sestopila sva mimo znanega slapu Svartifoss, ki teče čez steno iz črne bazaltne lave. Lava se je na tem območju zelo hitro ohladila zaradi česar so nastali stebri. Pot je v celoti dolga 20 km.

Proti koncu dneva sva se zapeljala še dlje proti vzhodu do glacialnih lagun Fjallsárlón in Jökulsárlón. Še vedno gre to za območje ledenika Vatnajökull. Ker se dolinski ledeniki, ki lezejo iz kape, umikajo, pred njimi nastajajo ledeniška jezera v katerih plavajo ledene gore. Jezera oziroma lagune ležijo le nekaj 100 m stran od obale morja in njihovo dno sega tudi po več 100 m pod gladino morja. Sčasoma, ko se bo umaknil ves led, bodo tu nastali fjordi. Midva sva se prek jezera Fjallsárlón zapeljala z motornim čolnom. Vodič nama je razložil, da se led umika s hitrostjo 50 – 100 m na leto. Vseeno gre še vedno za nepredstavljivo velike ledenike.

Nismo se vozili po ledeniku – samo za toliko se je stopil ledenik

PETI DAN
Peti dan je bilo spet zelo slabo vreme. Kljub vsemu sva se odpravila do območja Reykjadalur, kjer se je mogoče kopati v potoku s toplo vodo, podobno kot sem se že enkrat prej na Japonskem. Popoldne pa sva šla v park Þingvellir, ki je del UNESCO-ve svetovne dediščine. In sicer je bil tu leta 930 ustanovljen prvi Islandski parlament. Hkrati pa čezenj poteka že omenjeni srednji oceanski hrbet.

ŠESTI DAN
Ogled Reykjavika in let domov. Tako kot v veliki večini Evropskih mest, tudi v Reykjaviku iz mojega vidika ni nič za videti.

  • Na potovanju sva skupaj pretekla in prehodila 73 km poti ter premagala 3700 m višinske razlike.

STROŠKI

  • Letalska vozovnica: 220 €
  • Prevoz na letališče in nazaj: 60 €
  • Rent a car: 200 €
  • Bencin za 1100 km: 200 €
  • Nočitve: 100 € / osebo
  • Hrana: 100 €
  • Skupaj na osebo: 700 €

2 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.