Hochalmspitze

Hochalmspitze (3360 m) je najvišja gora v pogorju Ankogelgruppe. To je ena mojih najljubših gora. Zato sem si že celo zimo želel, da smučam z nje. Ni bilo vikenda, ko nisem pomislil nanjo. Vendar je to ena najdaljših tur v Avstriji, saj je v enem kosu potrebno premagati kar 2200 m višinske razlike. Zato sem za to turo potreboval perfektno vreme. In ta vikend sem ga dočakal. Zbral sem ekipo in smo šli!

Izhodišče za turo je pri koči Gmünder hütte (1186 m) v dolini Malte. Gre za tisto cesto, ki pelje do jezu Kölnbrein. Ceste pozimi ne plužijo. Zato je cesta trenutno zasnežena in poledenela. Brez snežnih verig se ne bi uspeli pripeljati do koče in bi morali začeti tam kjer poleti pobirajo cestnino, kar bi že tako izjemno dolgo turo podaljšalo še za dodatne 4 km.

Ob 7:30 uri smo z izhodišča odrinili proti koči Villacher hütte. Zavedal sem se kako dolga pot je bila pred nami. Zato sem na začetku držal zelo umirjen ritem. Na uro (kako dolgo je še do konca) pa raje nisem gledal. Najprej smo 7 km hodili po gozdni cesti do koče Hochalmhütte (1919 m). Na tem mestu smo se končno tudi dvignili nad gozdno mejo in lahko smo začeli uživati v razgledih. Koča Villacher hütte pa je nekoliko izven poti in ni odprta. Se pa da sposoditi njen ključ. To je edina možnost (poleg bivakiranja na prostem), da se to dolgo turo pozimi izvede v dveh dneh.

Nad gozdno mejo smo sledili špuri proti ledeniku Hochalmkees. Snega je na tem delu presenetljivo malo. Na srečo pa je bil trd. Tako, da se nam ni prediralo. So bili pa za praktično celo pot potrebni srenači. Ledenik se začne na višini 2750 m. Od tu dalje se skorajda do vrha gore ne zamenja smeri hoje. Ves čas se rahlo preči navzgor v smeri proti desni. To sprva ni moteče. Čez čas pa nas je vse začel žuliti desni (zunanji) pancar, saj je bil ves čas obremenjen.

Vreme je bilo ves čas ture prekrasno: sončno brez oblačka in brez trohice vetra. Ničta izoterma je bila šele na višini okoli 2800 m. Vendar, ker smo bili sredi ledenika, kjer smo bili neposredno izpostavljeni soncu, nam je bilo še nekoliko topleje.

Ledenika sicer ni konca in kraja. Tudi po eni uri hoje nismo imeli občutka, da smo se kaj premaknili, saj je pokrajina ves čas enaka. Ledenik je večinoma zelo položen. Le zadnjih 150 višinskih metrov postane strm. Tu je bil sneg tudi zelo trd in mestoma leden. Zato so se nekateri odločili, da nadaljujejo peš. Meni pa je z nekaj previdnosti uspelo priti na smučeh vse do predvrha gore (3320 m). Od tod je bil do vrha Hochalmspitze le še krajši, na obe strani izpostavljen, greben. Samo za teh 40 m vzpona je bilo potrebno celo dolgo pot tovoriti cepin in dereze. Za vzpon iz doline na vrh sem potreboval 5 ur in 4 minute zelo zložne hoje. Danes sta dva gorska tekača ta vzpon opravila v samo dveh urah in pol.

Smuka v dolino je bila dobra, vendar brez presežkov. Vendar je bilo meni bolj pomembno, da smo se na smučeh pripeljali do avtomobila. V dolino smo smučali kar 1 h 20 min. Na koncu se je nabralo 29 km poti in pa 2250 višinskih metrov vzpona. V resnici je nekaj 10 višincev manj, ampak ne zame, saj se mi je po bregu skotalila čelada in sem moral teči po hribu navzdol za njo.

Skratka odlična tura s fantastično ekipo!

One comment

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.