Oltar

Oltar (2621 m) je najvišja gora v Martuljški skupini gora. Za te gore je značilno, da (1.) na njihove vrhove ne vodi prav veliko označenih poti (kar je dobro) in (2.) da je skala zelo krušljiva. Zato se tem goram raje izogibam. Ker pa na Oltarju nisem bil že šest let, je bil čas za ponoven obisk. Celotna tura na Oltar poteka po neoznačenih poteh. Vzpon na vrh Oltarja pa je zelo zahtevno brezpotje (s plezanjem do II. stopnje).

S turo smo začeli v Vratih v Poldotovem rovtu. Pot je dobro vidna in po slabe pol ure pripelje do razpotja, kjer smo zavili desno na pot čez Brinje. Ta pot je ves čas zelo strma, zaradi česar se višinci hitro nabirajo. Poleg tega pa ves čas ponuja idilične razglede na Triglavsko severno steno. Žal nam razgledi niso bili namenjeni, saj je bilo tokrat vreme precej slabo: megleno z občasnim rahlim dežjem. V prvem delu je steza zelo dobro vidna. Nad gozdno mejo pa se porazgubi v travah in meliščih.

S sedla pod Dovškim Križem smo skočili na Šplevto (2272 m) v upanju, da se vreme kasneje nekoliko izboljša. In res se je vreme za hip toliko popravilo, da smo vsaj videli kam smo namenjeni. S sedla sledi 10 min prečenja proti levi do izrazite grape, kjer se začne plezalni del poti. V prvem delu do sedla Grlo je skala še kar dobra. Zadnji del vzpona na vrh Oltarja pa poteka po zelo zoprno krušljivi skali, ki je za povrh prekrita z drobirjem. Na koncu pa sledi še lušten grebenček do vrha gore (2621 m). Smer je ves čas dobro označena z možici. Zaradi naloženega drobirja smo z gore sestopali zelo previdno. Potem pa smo stopili na melišče, ki nas je skorajda v hipu pripeljal do Bivaka II na Jezerih. Pod Bivakom II pa je sploh najboljše melišče v Sloveniji, ki pripelje vse do slapu na Rdečem potoku. Od tu pa je do avta še eno uro hoje po neoznačeni stezici.

4 comments

Submit a comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.