Znanstveni pirati

Znanost je pojem napredka in pridobivanja novega znanja o naravi. Ta del znanosti si večina ljudi kar dobro in pravilno predstavlja. Povsem drugače pa velja za način, kako znanost v resnici funkcionira. Večina si predstavlja, da znanost pomeni izvajanje znanstvenih poskusov in opazovanj. Drži, vendar to je le prvi del zgodbe. To zato, ker ti poskusi ne bi imeli sami po sebi prav nobenega smisla, če o njihovih rezultatih ne bi potem nekje poročali.

Poročanje oziroma zapis znanstvenih dognanj omogoča napredek znanosti in preprečuje, da bi se novopridobljeno znanje izgubilo. Fizik Isaac Newton je že leta 1675 zapisal, »da je videl dlje, ker je stal na ramenih velikanov«. Ravno s tem namenom je bil v znanost uveden koncept znanstvenega članka*. Prav vse novo znanje, ki danes nastane, je zavedeno v obliki znanstvenih člankov, ki so objavljeni v znanstvenih revijah.

Raziskave, iz katerih nastanejo znanstveni članki, večinoma financirajo univerze, javne agencije, evropska komisija ali vlada. Torej iz davkoplačevalskega denarja. Zato bi pričakovali, da so znanstveni članki brezplačno dostopni vsem na spletu, kot javno dobro. Pa ni tako. Revije (oziroma njihovi založniki), v katerih so znanstveni članki objavljeni za velik del člankov, zahtevajo plačilo. En članek v povprečju stane 25 evrov. To se morda ne sliši veliko.

Vendar mora za en raziskovalni projekt vsak znanstvenik prebrati na stotine člankov. Večina univerz in inštitutov ima zato urejen poln dostop do večine znanstvenih revij, za kar inštitucije plačujejo letno naročnino (približno en milijon evrov na leto). Vse raziskovalne ustanove si tega ne morejo privoščiti. Njihovi raziskovalci pa posledično tako rekoč ne morejo delati v znanosti.

Ena takšnih je bila mlada, 22 letna kazahstanska študentka nevrotehnologije Alexandra Elbakyan. Zaradi težav z dostopom do znanstvenih člankov, ki so ji onemogočale dokončanje študija, je v letu 2011 ustanovila spletno stran Sci-Hub − znanstveni ekvivalent Pirate Baya. Gre za platformo, ki omogoča brezplačni prenos 64,5 milijona znanstvenih člankov. Po poročilu ugledne znanstvene revije Science so v letu 2016 prek Sci-Huba znanstveniki in drugi uporabniki v povprečju prenesli vsak dan 200.000 znanstvenih člankov. Avtorica Sci-Huba se je zaradi piratstva znašla v težavah in tožbah založnikov.

Piratstvo je nekaj, česar ne podpiram in ne bi smeli podpirati. Dejstvo pa je, da je prav tako nesprejemljivo, da pridobljeno znanje, za katero plačujejo davkoplačevalci, ni javno dostopno. Še več, nekatere znanstvene revije celo zahtevajo, da jim znanstveniki plačajo za objavo. Korak v pravo smer je naredila Evropska unija, ki si je za cilj postavila, da leta 2020 v vseh 28 članicah Evropske unije prepove zaklepanje znanstvenih člankov, katerih raziskave so bile financirane z javnim denarjem.

*Znanstveni članek je mnogo več kot članek v revij ali časopisu, ki ga berete. Znanstveni članek je izvirni znanstveni sestavek, ki opisuje izvirne rezultate temeljnih ali aplikativnih raziskav (Vir: UM). O prvinah znanstvenega članka bi lahko še na dolgo razpravljali. A pomembno je samo to, da je znanstveni članek strokovno recenziran (angl. peer reviewed). To pomeni, da članek pred objavo pregleda več strokovnjakov z določenega strokovnega področja, s čimer se prepreči objava neresnic ali ponovne objave že objavljenih dognanj. Posledično je objava znanstvenega članka navadno zelo dolgotrajen proces. Povprečni novinar lahko objavi enega ali več člankov v reviji na teden, jaz kot bloger objavim tri bloge na teden, povprečni znanstvenik pa objavi en znanstven članek na leto!

One comment

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s