Großer Hafner je najvišji vrh v gorski skupini na vzhodni strani umetnega jezera Kölnbreinspeicher. Do jezu oz. jezera vodi panoramska gorska cesta, za katero zaračunavajo cestnino (18 €). Pred sedmo uro zjutraj pa cestnine ne zaračunavajo. Zato se splača na pot v Avstrijo odpraviti dovolj zgodaj.
Pogorje Ankogelgruppe mi je sicer zelo pri srcu zaradi čudovite narave in pa bližine. Meni je bližje sem z avtom kot npr. v Logarsko dolino ali pa v Bovec. Poleg Hafnerja sem v istem pogorju obiskal še Hochalmspitze, Säuleck in pa Ankogel.
Med vožnjo skozi dolino Malte je ves čas rahlo deževalo. Na koncu ceste, pri jezu (nadmorska višina 1930 m), pa je celo snežilo. Ko sem stopil iz avta, pa je pihal tako močan veter, da sem že razmišljal, da bi se kar odpeljal nazaj domov. V avtu sem počakal slabo uro da se je zdanilo. V tem času sem nase zvlekel oblačila, ki bi me lahko grela tudi pri temperaturah tudi okoli -20 °C. Napovedano je bila sicer da bo nad 3000 m “le” okoli -11 °C.
Začetek poti na Großer Hafner je takoj za hotelom. V prvem delu poteka točno nad cesto po kateri smo se pripeljali do jeza. Pot se sprva nekoliko spušča. Zato se hitro izgubi učinek, da smo se pripeljali z avtom do visoke nadmorske višine. Nekako vzporedno s potjo je potekala tudi snežna meja. Zato sem sprva hodil čez plundro in manjša močvirja. Vmes pa je tudi precej odsekov, kjer se hodi čez nerodno naložene večje kamne. Če bi bil v copatih za gorski tek, me to ne bi motilo. Z zimskimi gojzarji pa nisem imel nobenega občutka, zaradi česar mi je pogosto spodrsavalo. Pot se v tem slogu nadaljuje še kar nekaj časa.
Čez čas pa se pot končno začne vzpenjati in kmalu pripelje do planine Krumpenkar (2027 m), kjer teče manjša rečica. Pot preči reko in se za njo začne vzpenjati navzgor proti škrbini. Tu je bilo že toliko snega, da sem imel mestoma že kar težave s sledenjem poti. Pot je sicer na splošno odlično označena. Na srečo pa ni bilo še niti približno dovolj snega, da bi obstajala nevarnost snežnih plazov. Bolj me je začenjalo skrbeti da se bom izgubil v megli. V celem dnevu hoje pa nisem srečal žive duše. Sam se sem sproti utiral svojo gaz. Le ta mi bo tudi vodnica za pot nazaj v dolino.
Pot za tem pripelje do manjše škrbine nad vršičem Gamsleitenkopf (2346 m). V resnici smo v tem trenutku točno na grebenu po katerem pelje običajna pot na vrh Großer Hafnerja. Vendar, na moje presenečenje, tu direktno ni nobene označene poti. Pot namesto tega pelje navzdol do koče Kattowitzer hutte (2321 m). Za kočo pa se pot spet začenja vzpenjati in nas čez nekaj časa pripelje nazaj na isti greben, kjer smo bili že prej. Torej sama pot naredi en velik ovinek.
Od tu do vrha gore sem bil ves čas v plasti goste megle. Vendar se je poteku poti še vedno nekako dalo slediti. Grosser Hafner je eden lažje dostopnih tritisočakov. Ne samo da na poti ni tehničnih težav, pot je tudi razmeroma ravna. Vseeno pa je pot dolga in naporna. Šele pod vršnim grebenom se pot nekoliko strmeje vzpne. Edino le na vstopu na vršni greben je treba premagati rahlo izpostavljeno skalno polico, čez katero nam pomahajo jeklenice.
Za tem se greben razširi. Pričakal pa me je svet, kot iz drugega planeta. Tu so planinci pokonci postavili na tisoče ploščatih kamnov, ki dajejo vtis nekakšnega gorskega svetišča. Med temi kamni vijuga pot vijuga vse do vrha gore. Sestopil sem dosledno po svoji gazi. S tem da mi je sneg omogočal hiter sestop. Naprej od Kattowitzer pa je bilo spet treba vpreči v breg. Ja, zima je tu! Vsaj v gorah.
_ _ _ _ _ _ _
Hi
I have ascended mount Großer Hafner (3087 m) in the Hohe Tauern mountain range. Großer Hafner is considered as one of the easiest 3000 m high peaks. Therefore it was a good choice for this cold, snowy and foggy weather. Nevertheless ploughing through fresh snow took me a considarable amount of an effort.
Regards,
Bojan
Bojan Ambrožič 
Ja, začetni del poti je z omenjenega parkirišča kar malo defenziven, saj gre po ravnem, malo pa se celo spušča. Zate bi bilo veliko bolj smiselno parkirat precej nižje in od tam direkt v strmino. Ker si hiter tudi v breg, bi profitiral časovno, pa še plačilu parkirnine se izogneš. Škoda, da si šel v slabem vremenu.
Všeč mi jeVšeč mi je
To je res. Prej bi bil, če bi šel iz doline. Edino tole s parkirnino ne vem če drži. Parkirnine gor niso pobirali. Odcep za pot pa je za zapornico. Tako da moraš plačati v vsakem primeru.
Po drugi strani, pa sem bil na ta način ves čas nad snežno mejo. Zato nisem bil tako moker, kot če bi štartal iz doline, kjer bi me napral dež.
Všeč mi jeVšeč mi je