V testu bom opisal svoje izkušnje s Salomonovim ultra tekaškim nahrbtnikom Advanced skin hydro lab 5. Preden začnem s testom moram najprej povedati, da s takšnimi ali drugačnimi nahrbtniki tečem po hribih že več kot 10 let in kot drugič mojo motivacijo zakaj sem se sploh odločil za nakup omenjenega nahrbtnika.

V hribe sem že tekel tekel z marsikaterim primernim ali pa nekoliko manj primernim nahrbtnikom – tudi s 20 kg težkimi nahrbtniki. Lahko rečem da se hitro navadim na večino tipov nahrbtnikov, saj so si v osnovi vsi zelo podobni. Nikakor pa se ne morem navaditi na torbice pritrjene okoli pasu. Najraje tečem v hribe v majhnem ultra lahkem nahrbtniku z mehom za vodo, v katerega poleg vode shranim še vetrovko, mobitel, prvo pomoč, energijske ploščice in še kakšno malenkost. Ta način odlično funkcionira na vseh dolgih treningih. Žal pa ima tudi ta sistem eno veliko pomanjkljivost. Na tekmah kjer šteje vsaka sekunda je izredno zamudno polniti meh s tekočino. Zato je veliko bolj priročno (in predvsem hitro) če namesto meha za vodo uporabimo bidone, ki so po možnosti priročno pritrjeni na sprednjo stran tekaškega nahrbtnika. In na prvi pogled se prav takšen nahrbtnik zdi Salomonov Advanced Skin Lab Hydro 5.

Primeri rabe nahrbtnika

Spomladi ko sem treniral za ultramaraton v Vipavi sem se na hitro odločil za njegov nakup. Od takrat dalje sem z njim po hribih pretekel nekaj 100 km. Zato lahko rečem da sem že dobil dober občutek kako se ta nahrbtnik obnese v praksi. Nahrbtnik prodajajo po zelo premium ceni 160 € (120 € s popustom). Zato so bila moja pričakovanja, priznam, visoka.

Prva stvar ki mi je bila všeč na nahrbtniku da je narejen iz zelo raztegljivega blaga, zaradi česar se kljub njegovi majhnosti vanj stlači precej več stvari, kot izgled na prvi pogled. Proizvajalec zagotavlja da ima prostornino 5 litrov in verjetno je to tudi res. Poleg tega so mi zelo všeč žepi na zadnji strani, ki so najbolj primerni za shrambo energijskih ploščic. Naslednja stvar, ki me všeč pri nahrbtniku je ta, da je izredno lahek. Tu pa se tudi opis pozitivnih reči nahrbtnika tudi konča.

Nahrbtnik je narejen popolnoma drugače kot vsi ostali: nima jermen za prilagoditev velikosti, ampak ga prodajajo v različnih velikosti in naj bi ga nosili kot oblačilo. Težava je v tem da to drži in da res nahrbtnik funkcionira kot oblačilo. Zato nam je poleti v njem zelo vroče. Nisem pa ga še preizkusil nositi na sebi brez da bi pod njega oblekel dres ali tekaško majico, ker se bojim da me bo ožulil. Ampak to je še najmanjša težava nahrbtnika.

Precej večji problem je v sistemu kako se nahrbtnik spredaj zapne. Velika večina (in to mislim 99%+) vseh nahrbtnikov vseh vrst že desetletja uporablja zanesljiv sistem zapenjanja s prilagodljivimi plastičnimi ali kovinskimi zaponkami.  Ampak, ne, v Salomonu so se odločili da bodo namesto zaponk uporabili neke vrste kaveljčke. Nič ne bi imel proti, če bi ti kaveljčki opravili svojo nalogo – torej spredaj spojili obe naramnici. Vendar je sistem v praksi obupen, kaveljčki se odpenjajo in ni mogoče najti načina da bi vse skupaj stalo na mestu. Večina novejših nahrbtnikov ima ena od obeh sponk spremenjenih v varnostno piščalko. Pri Salomonu zaradi teh kaveljčkov, piščalko dobite posebej, obešeno tako da vas pri teku ves čas moti. Na srečo se jo da sneti in prestaviti na drugo mesto v nahrbtniku. Vendar s tem piščalka izgubi svojo namensko priročnost. To ni edina varnostna stvar, ki jo dobite skupaj s Salomonovim nahrbtnikom. Druga je mylar zaščitna folija. Glede na premiumsko ceno nahrbtnika slabe 2 € vredna folija izpade malce ceneno. Namesto folije bi si veliko bolj želel že priložen meh za vodo.

Uporaba nahrbtnika na pohodih in lažjih turah. V resnici se na takih izletih ta nahrbtnik veliko volje obnese, kot na ultramaratonih.

Naslednja stvar, ki me pri Salomonovem nahrbtniku zelo moti, je način zapiranja nahrbtnika zgoraj, kjer je dostop v jedro nahrbtnika in dostop do prostora za meh. Namesto običajne zadrge ali elastike (spet stvari, ki jo preizkušeno uspešno uporablja 99 % vseh ostalih nahrbtnikov), so pri Salomonu uporabili neke vrste zatič. Se strinjam da so na ta način za eno sekundo skrajšali potreben čas za dostop do vsebine nahrbtnika. A, kaj ko, je zatič samo zatič in ne poskrbi da bi stvari varno ostale v nahrbtniku. Preizkušeno! Kljub zaprtemu zatiču, so mi stvari ušle iz nahrbtnika. Torej, enostavno povedano, Salomonovega nahrbtnika se sploh ne da zapreti! Edina zadrga, ki jo najdemo na nahrbtniku je spodaj na zadnji strani. Žal se mi je uničila že po nekaj mesecih uporabe, kar priča o (ne)kvaliteti izdelka.

Naslednja stvar, ki jo ne smem prezreti, so bidoni za tekočino, ker je bil to v prvi vrsti razlog zakaj sem se sploh odločil za nakup opisanega nahrbtnika. Žal moram tudi to zaključiti da bidoni ne opravljajo funkcije tako kot bi se želel. Bidoni, ki so priloženi nahrbtniku so slabi (premehki), s čimer se strinjajo tudi najbolj goreči zagovorniki Salomona. Pa bi jim tudi to še odpustil, če ne bi zadeva ves čas zoprna pljuskala. Pri tem sem imel v prsih zelo neprijeten občutek, kot ta me nekdo ves čas stresa. Do zelo podobnega efekta pride tudi pri pitju tekočine iz meha. Vendar sem se na to uspel navaditi. Tu pa tekočina pljuska čisto blizu prsi: in to še na dveh straneh. Zato se pojavlja (sploh pri hitrem teku) zelo neprijeten občutek. Res pa je da pri gorskem ultramaratonu, čemur je v prvi vrsti namenjen ta nahrbtnik, večinoma tečemo počasi oz. hodimo. Zato za veliko večino tekačev to ne bi smel bit problem. V kolikor pa bi s tem nahrbtnikom želeli teči cestni maraton, pa žal ne bo šlo.

To ni prvič da sem pri Salomonu naletel na produkt, kjer so eksperimentirali in poskušali dobesedno ponovno “izumiti kolo”. Na primer že nekaj časa nazaj sem pisal kako obupen je njihov sistem vezalk pri copatih. Naj poudarim, to da pri Salomonu izumljajo nove produkte me v osnovi nič ne moti. Pravzaprav ravno nasprotno. Rad vidim na trgu nove stvari.  Nove produkte ne izumljajo samo oni, ampak vsi  proizvajalci. Težava je v tem da pri Salomonu niso sposobni postopnih izboljšav svojih produktov, ampak da delajo pri svojih produktih prevelike korake. Žal (vsaj v praksi) večinoma s tem niso preveč uspešni. Zato je na trgu cel kup njihovih produktov, ki so videti lepi (in tudi so). Žal pa je njihova uporabnost oz. funkcionalnost zelo vprašljiva.

Ves ta proces je dober primer neke vrste industrijska EVOLUCIJE. Skratka, če na kratko opišem ta zanimiv proces. Zadeva funkcionira tako da se dobri produkti obdržijo, ker jih ljudje kupujejo in podjetjem prinašajo denar. Na drugi strani se ljudje slabih produktov hitro naveličajo in so podjetja na ta način prisiljena ponuditi trgu nekaj novega.

Zakaj torej Salomon ne propade?

Pri tem sem se dolgo časa spraševal zakaj Salomon, kot podjetje, kljub številnim od konkurence slabšim produktom, ne propade? Menim da je razlog presenetljivo enostaven: Salomon ima področju opreme za gorski tek na svetu skorajda monopol. Doseči monopol na področju gorskega teka je lažje kot se zdi, saj je gorski tek razmeroma nerazširjenje in malo znan šport.  In tega se pri Salomonu zelo dobro zavedajo. Zato so uvedli agresivno politiko s katero so v svoje kroge zvabili dobesedno vse omembe vredne obstoječe športnike. Najboljšim izmed njim pa ne ponujajo produktov iz trga, ampak prav za njih posebej izdelane produkte, ki so za nekaj razredov bolj kvalitetni od teh, ki jih ponujajo pravemu trgu. In to je povzročilo t.i. Oprah efekt, da tudi navadni rekreativci kupujejo njihove izdelke.

Vsekakor upam in jim želim da bodo v prihodnosti trgu ponudili izdelke, ki jih bomo tekači radi uporabljali pri svojih podvigih.

V kakšnih situacijah se najbolje obnese Salomonov nahrbtnik?

Nahrbtnik se mi je najbolj obnesel na krajših turah (npr. v Ameriki), kjer nisem pričakoval da me bo napral dež (saj nahrbtnik nima dežne prevleke). Z njim tudi rad tečem na krajših treningih, ker je nahrbtnik lahek in vanj stlačim mobitel, pol litra vode in frutabelo – tisto kar sem včasih vlačil po žepih. Za gorske ultramaratone pa je zgolj pogojno uporaben. Tudi o sami kvaliteti materiala ne moremo govoriti, saj se mi je zadrga strgala že zgolj po nekaj mesecih uporabe.

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič

In English

In this test I will present my personal experience with Salomon Advanced skin hydro lab 5 hydration vest. Note, that this is NOT an advertised test. I have bought this vest (or a hydration backpack) for a premium price of 120 € at local cycling shop in Ljubljana, Slovenia. The same height as the backpack price were also my expectations. I have used this backpack in several long ultra trails spanning from 20 to 60 km in USA, Slovenia, and Croatia.

First of all I have to say some very positive about the vest. It is very light-weight and the fabric is stretchy which feels great when you are wearing the west. Unfortunately when you sweet the backpack quickly becomes wet at the back site. Since you are actually wearing the backpack, instead of just having strapped to the back, it will not dry very quickly.

Another good thing are few easily accessible compartments at the back side of the vest, where you store your energy gels and energy bars.

The most annoying part of the backpack are the front straps. Instead of regular sternum straps that usually hold together backpacks at the front side, here small hook-like devices are used. This hooks do not do their job and they unstrap all the time. The same problem is also with the top part of the vest, which also could not be securely closed.

At the shoulder straps two bidons are attached. They are too soft. For that reason when they are emptied they sink in their compartments.

I can conclude this is a hydration vest that is somehow usable. However it does not fulfils it`s premium price tag.

Some time ago I have also tested Salomon Speedcross 3 mountain running shoes. And at that time I was equally disappointed with the shoes as I am now with their new vest. At that time I pointed on their “reinvention” of the shoe lacing system, which during the tests completely failed. Here we can see the same story. Salomon is again struggling with a product which is greatly overpriced, over marketed and at the same time does not meet with a demand of a typical mountain runner.

Regards,

Bojan