Več kot dva meseca že nisem bil v visokogorju. Večinoma zato, ker sem praktično ves prosti čas izkoristil za daljše teke, kot pripravo na moj prvi pravi ultramaraton. Tudi današnja tura je bila bolj kondicijska, kot ne. Zato zopet na Zelenico.

Lenuhova grapa

Vstop v Lenuhovo grapo

Po napornem delovnem tednu se prileže poležati kakšno uro več v postelji. Zato sem bil na Ljubelju šele nekaj čez deveto uro. Ob mojem prihodu je na Ljubelju padal dež. Le nekoliko višje pa je dež že prešel v sneg. Snežilo je še celo dopoldne. V primerjavi z mojim zadnjim obiskom Zelenice je snega res ogromno. To je samo pomenilo, da bodo vsi zimski vzponi manj zahtevni.

Razgled

Pred mano je bilo že celo mravljišče turnih smučarjev in drugih planincev. To mi je dalo motivacijo, da sem hitreje premagal dolgočasni začetni del. Najprej sem se usmeril v Lenuhovo grapo. Grapa je v celoti zalita. Povsod so tudi narejene stopinje. Tako da je vse skupaj bolj podobno hoji po stopnicah, kot pa plezanju. V osrednjem delu pa sem zavil nekoliko po svoje. Pri tem sem našel nepredelan sneg, kar je pomenilo da sem edino na tem odseku moral malce pomisliti.

Na vrhu Begunjščice

Meglen pogled v Centralno grapo

Potem sem po stopinjah predhodnikov nadaljeval do vrha grape. Na grebenu je bila gosta megla. Tako da se  je ob sneženju in  vetru videlo le nekaj korakov naprej. V res zoprnih razmerah sem po grebenu nadaljeval na Veliki vrh Begunjščice. V gosti megli sem sestopil po Centralni grapi. Snega je tako veliko da je grapa precej širša in manj izrazita kot ponavadi. Pod grapo sem prečil desno in zavil v grapo Y. Dva meseca nazaj je bil skok pod skalnim stolpom, visok vsaj tri metre. Sedaj je bilo toliko snega, da je bilo na tem mestu le nekoliko bolj strmo snežišče. Višje težav ni. Prehodno je tudi samo z enim cepinom.

Y-on v Begunjščici

Z grape sem še enkrat skočil na vrh Begunjščice. Še sreča, ker sta se ravno takrat megla začela trgati. Končno sem dobil svojo dozo razgledov. Za tem sem po Centralni grapi sestopil do Koče na Zelenici. Po kratkem okrepčilu, pa sem nadaljeval v Suho ruševje. Snega je tudi tu toliko, da ni težav s “plavanjem” skozi ruševje, kot je tu v navadi.

Na izstopu iz Y-ona

Vstop v Smokuški plaz

Vreme se izboljšuje

Potem pa sem nadaljeval na Vrtačo. Vendar ne po Y-onu (Vzhodnem žlebu), ampak eno melišče prej (imena grape ne ve – naj mi sporoči kdor pozna). Po grapi navzgor me je vleklo lepo vreme. Če bi bilo vreme tako zoprno, kot je bilo v Lenuhu, bi bil že zdavnaj v dolini. Tako pa sem hitro in pridno nabiral višince. V spodnjem delu je grapa položna. Potem pa preide v ozko srednje strmo grapo. Iz grape sem nadaljeval po grebenu Vrtače. Na tem delu je bilo treba nekaj malega poplezati po skalah.

Na vrhu vrtače

Pogled nazaj na Begunjščico

Načrtoval sem sestop po Južni grapi. Vendar ker se je sonce tako močno upiralo v južna pobočja Vrtače, si nisem upal tvegati. Zato sem raje sestopil po senčnem Y-onu nazaj v Suho ruševje. V Y-onu skokov ni. Na tistem mestu, kjer je bil zadnjič skok, je grapa zgolj najbolj strma.

Sestop po Y-onu

Zelenjak

Y-on v Vrtači

Potem pa sem se le še (po gojzarjih) po južnem snegu posmučal prek Zelenice nazaj na Ljubelj. Konkretna kondicijska tura: slabih 7 ur hoje, 2000 višincev in okoli 14 km.

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič