Puštalski krog je 21 km dolga krožna pot po hribih nad dolino potoka Hrastnice. V zadnjih letih je postala znana kot prizorišče Najlepšega in najtežjega polmaratona. Sama pot je čudovita za tek ali hojo, prijetna, mehka in razgledna. Žal se na tekmi vse odvija tako hitro, da ni časa časa za uživanje, kaj šele za razglede.

Puštalski krog (Gps sled: http://www.gpsies.com/map.do?fileId=avfoiogsdngcqmez)

Zato sva se z Žigom odpravila preči Puštalski krog z užitkom. Začela sva na Andreju nad Zmincem in nadaljevala proti sv. Ožboltu. Na Ožbolt je prvi strmejši vzpon. Na tekmi je tu treba preudarno varčevati z močmi. Na treningu sem pa lahko užival v teku v klanec. Poleg tega pa je ostala dovolj časa tudi za razglede. Pot Puštalskega kroga je dobro označena. Težje se je edino znajti le pri spustu z Osolnika.

Sledi spust po cesti in po kolovozu do vasi Selo nad Polhovim Gradcem. Tu pa se začne najlepši del poti – vzpon na Tošč (1021 m) – najvišji vrh Polhograjskega hribovja. Prvih nekaj minut je pot strma, odlična. Potem pa postane še bolje. Tečemo po ozki grebenski potki, ki je ves čas zelo mehka (iglice, mah) in res nadvse prijetna za gorski tek. Tokrat sva imela srečo, da je bilo ob poti polno preprog hribovskega cvetja. Ta odsek (do vrha Tošča) je dolg dva kilometra. Tako da ga na srečo ni prehitro konec. S Tošča sledi strm spust po koreninah. Na tekmi sem vedno tu trpel. Tokrat pa se mi niti ni zdelo težko. Če tečeš počasi, spust pravzaprav sploh ni zahteven.

Kakšen kilometer ali dva kolovoza. In že sledita vzpona na Kosmati hrib in Veliki Babnik. Z Babnika se spet spustimo. Potem pa je od hribov na vrsti le še Osolnik. Tu naju je dobila tema. Zato sva naprej nadaljeval previdneje s naglavnimi svetilkami. Navkljub previdnosti, se padcu na strmem blatnem travniku pod Osolnikom, ni bilo mogoče izogniti. Sledil je le še adrenalinski spust v dolino Hrastnice. Spet, za počasen tek, je tudi ta pot zelo luštna. Na tekmi, ko je pomembna hitrost, pa je po taki progi, ki je polna različnih ovir, zelo težko teči. Z doline pa sva se iztekla še nazaj navzgor do Zminca.

Čudovita pot na Tošč

Bolj mehko ne more  biti

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič