Zimski treningi gorskega teka so nekaj posebnega. Pozimi se razmere v gorah tako hitro spreminjajo, da je lahko teči na nek hrib vsak dan čist drugačno doživetja. Predvsem pa ves čas navdušuje pobeljena narava.

 Zimska pravljica na Ratitovcu

V soboto sem tekel na Ratitovec s Prtovča. Vreme je bilo zelo lepo. Le pihal je močan severni veter. Tako je bila ena stran gore brez snega, istočasno pa je na nasprotni strani ves čas snežilo. Že na Prtovču so nastali tri metre visoki snežni zameti. Najprej sem mislil teči na Ratitovec po poti čez Poden. Vendar ta pot še ni bila zgažena. Sneg je bil sicer mehak in super za gaženje. Vendar se v tem primeru ne bi natekel. Tako sem raje obral že shojeno pot čez Razor. Sneg je bil precej sipek in naporen za tek. Vseeno sem se kar dobro boril s progo.

Julijci in Karavanke

Stol

Na vrhu Ratitovca pa me je pričakala nagrada v obliki čudovite zimske pravljice. Škoda ker nisem imel s seboj fotoaparata. Tako da je nastalo le nekaj fotk z mobilnim telefonom. Pihal je močan veter na katerem je bilo težko zdržati. Na srečo je bila Krekova koča odprta. Obisk je bil dober -predvsem s strani turnih smučarjev. Nazaj na Prtovč sem sestopil čez Razor. Pršič se je tu ponekod prediral ponekod do pasu. Še dobro, saj je v nasprotnem primeru ta pot precej nevarna za zdrs.

Pot čez Poden

Obe poti na Ratitovec s Prtovča

Domov sem se prišel samo preobleč in preobut. Potem pa sem se odpravil v Kokro na “1. Zimski nočni tek na izpadanje”. Šlo je za 80 m dolg šprint gor in dol v breg, kjer smo se v trojkah potegovali za uvrstitev v nadaljnje  faze tekmovanja. Organizacija je bila odlično. Škoda da se nas je zbralo le 25 tekmovalcev.

Za 8. februarja ponavadi tečem iz Kranja v Vrbo. Letos pa se mi enostavno ni dalo teči po asfaltu. Zato sem se spet odpravil na gorski tek v hribe. In sicer na Dovško Babo. Na Babi še nisem bil niti poleti. Zato niti nisem vedel kakšna proga za gorski tek me čaka.

Začel sem v Dovjem in takoj napadel strmino. Snega je spodaj malo, premalo za turno smuko. Razlog tiči v tem da gre za južno (prisojno) pobočje. Gaz je bila že utrjena. Zato z orientacijo (kljub nepoznavanju lokacije) nisem imel težav. Vendar mi sama pot ni bila preveč všeč. Na začetku je sicer še luštno strmo, potem pa sledi v nedogled dolgo položno prečenje v desno. Pot je tako položna da bi lahko tekel ves čas, če bi mi snežne razmere to omogočale. Sicer sem pričakoval da se bo pot vlekla, saj sem moral premagati dobrih 1100 višincev. Pod planino Dovška Rožca pot spet postane primerno strma in uživaška.

Na Dovški Babi

Nad planino pa me je pričakal globok sneg s skorjo. Ravno tak sneg je najbolj naporno gaziti. V takih razmerah je zelo težko hoditi navkreber, kaj šele teči. Po nekaj časa enostavno ni več šlo in sem se začenjal plaziti po kolenih. Tako sem spet hitro napredoval proti vrhu Dovške Babe. Na vrhu je bilo zelo hladno ter je pihal mrzel veter. Zato sem skorajda takoj začel s sestopom. Le ta je bil zame prav prijeten. Nad razmerami pa so tarnali turni smučarji, češ da se v takem snegu ne da dobro peljati.

Na smučeh je manj naporno

Pot na Dovško Babo

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič