Idejo o teku po narodnih parkih v ZDA je dobil Mitja Volčanšek že decembra lani. Sredi januarja pa sva z Marjanom Zupaničem med tekom po progi GM4O sklenila še nekoliko izpopolniti plan. In sicer da bi turistični del potovanja združili s Svetovnim prvenstvom v gorskem maratonu na 4307 m visoki Pikes Peak. In tako je tudi obveljalo. Nam trem se je pridružila še maratonka Maja Peperko. Z vsem skupaj smo zelo pohiteli. Tako da smo imeli letalske vozovnice v svojih žepih že konec januarja. Sledila je še rezervacija vozila za izposoja, ki smo ga uredili in plačali prek slovenskega posrednika. In to je bilo v glavnem vse kar se tiče organizacije. Ostalo bomo dorekli sproti.

Letimo v Ameriko

Na pot smo se odpravili z letališča v Benetkah. Uro kasneje smo prestopili na letališču v Rimu. Potem pa smo imeli direkten 10.000 km dolg in 13 ur dolg let direktno do Los Anglesa (LAX). Kljub vsemu je let presenetljivo hitro minil. Sploh meni, ki imam zelo rad letalstvo. Z zanimanjem sem na svojem ekrančku skrbno spremljal potek leta. Po pričakovanju je letalo (Boeing 777) prvih 10 ur letelo na višini 10000 m. V tem času je letalo pokurilo toliko goriva, da je postalo znatno lažje. Zato se je postopoma dvignilo na višino 11000 m v redkejši zrak, kjer je bolj aerodinamično učinkovito. Med tem časom sem skozi okno opazoval ledene gore, ki so plavale v severnem Atlantiku južno od Grenlandije. Sledil pa je let prek Skalnega gorovja in Sierre Nevade v Kalifornijo, kjer nas bo v resnici v naslednjih tednih vodila naša pot.

Ledene gore in Grenladnija

Takoj po pristanku nas je shuttel z letališča zapeljal do izposojevalnice avtomobilov. Prevzeli smo prostorni in luksuzno opremljeni Chervolet Dodge minivan. To je bil naš dom naslednje dva tedna. Tako kot vsi avtomobili v ZDA, je bil tudi ta opremljen z avtomatskim menjalnikom. Izkazalo da je tak avto precej lažje voziti, kot Evropske avtomobile. Preprosto pritiskaš na plin in vozilo opravi vse ostalo samo – avtomatsko. Da ima avto tudi ročni menjalnik nismo opazili do dneva pred vrnitvijo vozila. Skratka, vozilo nas je vse navdušilo. Bila je le ena težava. Avto je bil ves čas zelo žejen – povprečna poraba je bila kar okrog 12 l / 100 km. Na srečo pa je bencin v ZDA v povprečju dvakrat cenejši kot pri nas. Galona (3,78 l) 85 oktanskega neosvinčenega bencina v povprečju stane 3,6 $ oz. 2.7 €,  kar znese približno 0,7 € na liter. Med tem ko je zanimivo dizel povsod nekoliko dražji od bencina. Takšna je cena goriv v povprečju. V odročnih krajih, sploh v puščavah, cena bencina naraste tudi na oderuških 7 $ na galono.

Pacifiška obala v Los Anglesu

Los Angeles s svojo Hollywodsko kramo nas ni zanimal. Odpeljali smo se le do Pacifiške obale, kjer smo namočili noge v mrzel Tihi ocean. Potem pa je sledila 800 km dolga nočna vožnja do San Francisca. Namesto tega bi bilo gotovo bolje, da bi že takoj leteli v San Francisco. Vsak je ponoči zadremal le za kakšno uro, le toliko da smo bili lahko cel naslednji dan lahko v pogonu. V San Franciscu smo si izposodili kolesa in se z njimi odpravili na raziskovanje velemesta. Ob obali zaliva smo smo se zapeljali proti znamenitemu mostu Golden gate. Vmes pa smo oprezali na zlovešči zapor Alcatraz.

Alcatraz

Čez Golden Gate se je dovoljeno zapeljati s kolesom. In to je tudi način da se ga najlepše vidi. Res izjemen gradbeni dosežek, sploh glede na to da je bil zgrajen že daljnega leta 1937. Njegova značilna (in celo zaščitena) oranžno-rdeča barva je bila izbrana načrtno, da bi se ga videlo v megli, ki je tu zelo pogosta. Tudi mi nismo imeli sreče z vremenom.

Most Golden gate

Z Mostu smo se odpeljali še v park Golden Gate, ki je res lepo urejen in z veliko znamenitostmi. A, za vse ni bilo časa. Popoldne pa smo se vozili po značilnih strmih ulicah San Francisco. Katastrofalni potres leta 1906 je uničil mesto. Zato so ga postavili na novo. Vso ulice so postavljene perfektno pravokotno v hrib. Zato je orientacija zelo enostavna. Tudi to drži da so nekatere ulice zelo strme, celo bolj kot to izgleda v Hoolywoodskih filmih.

Strme ulice San Francisca

Dolgega dneva pa še vedno ni bilo konec. Sledila je še 300 km dolga vožnja prek cele Kalifornije do narodnega parka Yosemite. Tik pred parkom smo naleteli na kamp, kjer smo mrtvo utrujeni postavili šotore in kar padli v spanec. V resnici smo potem v šotorih (imeli smo dva) spali vsak dan naslednjih 14 dni. Kampi v ZDA so resnično dobro urejeni in zelo poceni. V povprečju je stala nočitev 20 $ na avto oz. zgolj okoli 5 $ na osebo, ponekod pa celo manj. S tem da so kampi zelo urejeni in že opremljeni s kurišči. Poleg tega običajno nimajo recepcije – so self serviece. Denar za nočitev je preprosto treba vreči v poseben nabiralnih. “Poštenost” pa občasno nadzorujejo rangerji. Ni se za igrati, saj so kazni visoke.

El Capitan

Vrh slapu Yosemiti falls

Zjutraj naslednji dan smo se odpravili v dolino Yosemiti valley. Za trening smo najprej tekli na vrh Yosemiti fallsa – z višino 739  m – najvišjega slapu Severne Amerike. Žal pa je bil slap zaradi izrazite suše v Kaliforniji skorajda presahel. Pot nad slap ni naravna, ampak je dobesedno razstreljena v granit. Nad slapom pa sta še  dva večja tolmuna, ki ponujata prijetno osvežitev v poletni vročini.

Tolmuna na vrhu Yosemiti fallsa

Drugi dan obiska doline Yosemite, je bil na vrsti znameniti Half Dome (2695 m) oz. po naše Polkupola. Gora je velik okrogel granitni batolit, ki ga je ledenik presekal na pol v obliko polkupole. Skupaj s El Capitonom sestavljata enega največjih plezalskih izzivov na svetu in dolino Yosemiti postavljata v eno glavnih središč športnega plezanja. Mi seveda nismo prišli plezat, ampak teči.

Lestev na Half Dome

Vrh Half Doma

Pot na Half Dome je spet zelo lepa, široka, primerna za gorsko kolo. Pot je dolga kar 13 km, a z višinsko razliko zgolj 1700 m zelo položna. Poteka po slikoviti dolini, mimo 95 m visokega slapu Vernal ter 181 m visokega slapu Nevada. Za razliko od Yosemiti fallsa, sta bila ta dva slapova še kar vodnata. Skorajda do konca poti se je dovoljeno sprehoditi brez dovolilnice. Za vzpon na vrh Half Doma pa je potrebno posebno dovoljenje. Za 200 dovolilnic kolikor jih izdajo vsak dan, se poteguje več tisoč ljudi, kar v praksi pomeni da je dovoljenje praktično nemogoče dobiti. Kazen za nepooblaščen vzpon na vrh pa je 5000 $ in šest mesecev zapora. Rangerjev, ki vse skupaj kontrolirajo pa je presenetljivo veliko. Mi smo imeli srečo da smo naleteli na planince, ki so imeli več dovolilnic, kot so jih potrebovali. Zato smo se na vrh lahko povzpeli z njimi. Kako težko je dobiti te dovolilnice pove podatek, da je fant, ki mi je dal dovolilnico zanjo zaprosil kar sedemkrat preden je končno uspel na žrebu. Vzpon na vrh poteka po zanimivi jekleni lestvi, ki zelo spominja na Pipanovo na Montaž.

Slap Nevada fall

GPS sled poti na Half Dome

Dan je bil lep, vzpon na Half Dome krasen. Le meni se ni končalo po načrtih. Precej resno sem si natrgal Ahilovo tetivo. Tako da sem ob koncu dneva le še grdo šepal. Zame teka očitno nekaj časa ne bo. Do svetovnega prvenstva pa sem upal,  da se poškodba vsaj za silo pozdravi. Potem pa tudi če nekaj časa ne tečem več. Naslednji dan so kolegi z dna doline tekli na Glacier point, najbolj slavno Yosemitsko razgledišče. Sam pa tudi nisem bil nič prikrajšan, saj sem jih tja prišel pobrat z avtom. Do večera smo se vozili v nacionalni park Kings Canyon, kjer smo prespali (na višini 2200 m).

Pogled na Half dome iz razgledišča Glacier point

Naslednji dan je bil namenjen ogledu orjaških sekvoj oz. mamutovcev – ne samo največjih dreves na svetu, ampak tudi enih največjih in najbolj starih živih organizmov na sploh.  Orjaške sekvoje najdemo tako v Yosemitih, Kings Canyonu, kot tudi v Sequia national parku. Kings Canyon krasi sekvoja General Grant, ki je s širino 12 m najširše drevo na svetu. Drevo vseh dreves – orjaško sekvojo General Sherman, pa smo si ogledali v Sequia national parku. Gre za drevo z največjo prostornino na svetu. Vsebuje kar 1500 kubičnih metrov lesa, je visoko 87 m ter staro med 2300 in 2700 let. V resnici le malo orjaških sekvoj v resnici postane orjaških. Večina zraste do premera le enega metra ali celo manj.  Le če drevo znajde na idealnem rastišču, postane orjaško. Zato ni čudno da je večina orjaških dreves zbranih na le nekaj manjših območjih. Zanimivo je to da večina orjaških sekvoj raste (za naše razmere) na visoki nadmorski višini. General Sherman raste točno na višini 2000 m, večina pa jih raste še na višjih nadmorskih višinah. V nasprotju s Slovenijo, kjer poznamo le zgornjo gozdno mejo, v Kaliforniji poznajo tudi spodnjo. Pod višino 1500 m gozd zamenja bodikavo grmičevje s kaktusi, ki kaj hitro preide v Kalifornijsko puščavo. Zgornja gozdna meja pa se tu giblje na višinah med 3300 in 3500 m.

 

General Sherman – največje drevo na svetu

Naslednja naša postaja je bil Mount Whitney – z višino 4421 m najvišja gora celinskih ZDA. S sekvoj do Lone Pine – izhodišča za vzpon na goro – je bilo le 80 km zračne razdalje, a kar 550 km cest, ker gresta čez celotno Sierro Nevado samo dva prelaza. Sierra Nevada je sicer 640 km dolgo in 110 km široko gorovje. V celoti leži znotraj Kalifornije. Pred dobrim stoletjem je bilo gorovje prizorišče Kalifornijske zlate mrzlice, ki je sploh potegnila ljudi na daljni zahod.

Do Lone Pine smo se vozili celo nadaljnje popoldne prek vroče puščave Mojave. Tu cesta poteka več kot 100 km popolnoma naravnost, brez vsakega najmanjšega ovinka. Cesta je široka neprometna štiripasovnica. Zato ne razumem zakaj je hitrostna omejitev pri zgolj 105 km/h. Tod bi človek povsem varno vozil 200 km/h. Na sploh so cestne omejitve v ZDA zelo rigorozne. Maksimalna omejitev je zgolj 120 km/h. Ljudje pa se tega striktno držijo. Sploh pa je vozniška kultura tu zelo razvita. Avtomobili vestno ustavljajo pešcem in kolesarjem na prehodih in podobno. Kamioni pa ne delajo zastojev, kot pri nas, ampak vozijo tako hitro kot ostali udeleženci v prometu. Ceste pa so odlične. Štiripasovnica je minimum, ki jo ima vsaka vas. V mestih so običajne 10 in 12-pasovnice. Lukenj pa na cestah (tako kot pri nas) skorajda ni. Deloma je razlog tudi v tem da je cel ameriških (srednji) zahod puščavski, brez padavin, ki bi uničevale cesto.

Začetek vzpona Mt. Whitney je potekal še v temi. Svetla “zvezda” nad smreko je Venera

 Mt. Whitney

Ravno do večera smo prispeli v Lone Pine in se po visokogorski cesti odpeljali do Whitney portala (2393 m), ki predstavlja izhodišče za vzpon na goro Mt. Whitney. Tu je tudi manjši kamp, ki pa je bil na žalost polno zaseden. Zato smo se bili primorani znajti po svoje. Vzpon na samo goro je tehnično povsem nezahteven. Pravzaprav po tako enostavni poti v Alpah še nisem hodil. Je pa v eno smer dolg kar 17 km z dobrimi 2000 višinci. Spet je za vzpon na goro posebno dovoljenje, ki ga dodelijo z žrebom. Mi smo zanj zaprosili kakšne tri mesece pred odhodom, a Ameriška loterija ni bila na naši strani. Tako smo se na goro odpravili po domače povedano “na šverc”. Na visoko denarno kazen, ki bi jo lahko plačali, nismo niti pomislili.

Za večino planincev vzpon na goro prestavlja večdnevno turo. Koč na poti ni, so pa vmes tri ali štiri območja, kjer je dovoljeno postaviti šotor. Vendar za dovolj solidno fizično pripravljenega, izurjenega planinca, vzpon na Mt. Whitney v enem dnevu ne bi smel predstavljati težav. Vredno je omeniti da ves čas ob poti teče močan potok in zato ni potrebno s seboj tovoriti veliko vode. Večina planincev enodnevni vzpon začne že takoj po polnoči. Mi pa smo začeli ob polpetih zjutraj. Kristalno jasna noč se je prevesila v dan brez oblačka. Če bi vedeli, da je pot tako lahka, bi se nanjo odpravili z manj opreme in povsem gorsko-tekaško. Tako pa smo hitro hodili. Pot vodi v številnih serpentinah mimo nešteto visokogorskih jezer in senožeti. Šele na višini 3300 m smo stopili nad gozdno mejo. Tu se je začela visokogorska pravljica granitnih lepot Sierre Nevade.

Le ene stvari nismo vedeli – kako se bo naše telo obnašalo na veliki nadmorski višini. Prepričani smo bili da dobro, saj smo zadnjih 5 dni ves čas spali v kampih na 2000 m. Vzpon na Mt. Whitney pa bo le še utrdil naše višinske priprave za tek na Pikes Peak, ki nas čaka čez dobrih dobrih 10 dni. Višino smo sicer čutili, a ni nikogar ujela oz. zdelala. Večja težava je bil hud mraz v kombinaciji s sunkovitim vetrom. Po štirih urah in pol hoje smo stopili na raven in celo deloma zasnežen vrh Mt. Whitneya (4421 m). Z vrha so se odpirali razgledi na pokrajine proti zahodu, kjer smo že bili in še pomembneje na vzhod, kamor nas bo še vodila pot novih doživetij.

Na vrhu Mt. Whitneya (4421 m)

V rahlem teku smo odtekli nazaj do Whitney portala, skupaj je torej  vzpon in sestop nanesel okoli 35 km. Ta trening je bila dobra potrditev, da zmoremo teči tudi na dobrih 100 m nižji Pikes Peak. Zdelo bi se da bi moral vzpon na goro zadostovati za en dan. Vendar nam natrpan urnik ni dovoljeval počitka. Še isto popoldne smo se odpravili v Death valley – znamenito Dolino smrti. Še prej pa smo se dodobra oborožili z zalogami pitne vode.

Nekateri znamo uživat

Pravzaprav smo se vozili v obratni smeri, kot poteka ultramaraton Badwater. Cilj tega ultramaratona je povezati najnižjo točko Amerike v Dolini smrti (-88 m) z Mt. Whitnyem v dolžini 235 km. Gre za uradno enega najtežjih ultramaratonov na svetu. Žal pa po novem zaradi dovolilnic, ne tečejo več na vrh gore ampak le do Whitney portala.

GPS sled vzpona na Mt. Whitney

Tudi iz geološkega vidika je zanimivo kako je možno da sta visoko gorovje Sierra Nevada in pa Dolina smrti, ki leži celo pod morsko gladino tako blizu skupaj. Razlaga je v tem da gre za območje ekstenzije oz. razširjanja, kar je posledica premika ob Walkerjevem prelomu. Vse pa je posledica rotacije Pacifiške plošče ob Sverno-Ameriško ploščo. Ta stik najbolj kompenzira znameniti prelom Sv. Andreja, ki je odgovoren za številne zelo močne Kalifornijske potrese. Letni premik ob prelomu znaša kar 33 do 37 mm.

Prelom Sv. Andreja, ki predstavlja stik med Pacifiško in Severno Ameriško ploščo. Na sliki je videti tudi strugo reke, ki jo je premikanje preloma odneslo na zahod

Dolina smrti velja za eno najbolj vročih območij na svetu. Povprečna avgustovska dnevna temperatura je 45 °C, maksimalna pa pri celo 57 °C. Priznam da si nisem znal predstavljati kaj to pomeni dokler te vročine sam nisem okusil. Žal smo pozabili kupit jajca, da bi jih spekli na asfaltu.

Peščene sipine Mesquite flat sand dunes

Točno na mestu, kjer Dolina smrti začne toniti pod morsko gladino, se nahajajo peščene sipine Mesquite Flat Sand Dunes. Visoke so do okoli 15 m in so pravi peščeni raj. Prav vsak je še ohranil del otroka v sebi, ko se je igral v peskovniku. In to je en sam velik peskovnik. Kljub utrujenosti in vročini, je bil neskončen užite teči čez mehka peščena prostranstva. Poleg tega smo imeli srečo da smo bili na sipinah ravno ob pravem času – ob sončnem zahodu – ko so se pokazale čudovite sence in kontrasti peščenih sipin.

Sedaj pa bi si že res zaslužili počitek, saj nam natrpan urnik ter dolge vožnje že od začetka potovanja niso dovoljevale da bi se dobro naspali. Pa se tudi to noč nismo, kljub Whitneyu v nogah in popoldanskemu tekanju po vroči puščavi. Zaradi hude vročine celo noč, skorajda nismo uspeli zatisniti očesa. Tudi ponoči se vročina ni umirila. Kamp v katerem smo bili, pa je bil skorajda prazen. Sedaj vemo zakaj. Ta kraj ni namenjen življenju. Smo pa spali na nadmorski višini kar 51 m pod morsko gladino. Naslednji dan smo šli še nižje.

Badwater (-85,5 m) je najnižja točka Severne Amerike

Kamena sol na dnu Doline smrti

Ker spali tako ali tako nismo, smo se odpeljali že zgodaj zjutraj, še preden je postalo spet neznosno vroče. Na cesti smo naleteli na kojota, ki pa ga je vročina očitno povsem zdelala. Po dolini navzdol smo se zapeljali do slanega jezerca Badwater, ki je z višino 85.5 m pod morjem najnižja točka Severne Amerike. Ime prihaja iz tega, ker je nek zemljemerec iz 19. stol. razočaran(in hudo žejen) spoznal da voda iz jezerca ni pitna. Sicer je večina puščave na tem območju slane izsušeno slano jezero. Na  severnem robu doline prevladuje tuf, ki je zaradi primesi različnih mineralov živopisno obarvan. Zato to območje imenujejo kar Artist pallete. Najlepši del Doline smrti pa je razgledišče Zabriskee point, kjer je razkrita tipična “baldands” pokrajina.

Zabriskee point

Iz Doline smrti smo se nadaljevali pot proti Las Vegasu. V mestu smo se ustavili na srečo samo za dve uri, saj meni do Vegaškega umetnega (ne)raja enostavno ni. V Vegasu sicer res najdemo večino svetovnih znamenitosti zapakiranih v obliki velikih hotelov in igralnic. Tako je CN Tower spremenjen v hotel Stratosphere, Benetke pa v hotel Venetian. Za šalo smo na enem iz avtomatov v igralnici zapravili tudi 1 $.

Las Vegas s 350 m visokim hotelom Stratosphere

Hotel Trump

Las Vegas sicer leži sredi puščave. Vodo in elektriko pa dobi iz znamenitega Hooverjevega jezu, ki zajezuje reko Colorado. Sam jez sodi med največje gradbene dosežke prve polovice 20. stol. In prav tja na jez smo se odpravili zvečer. Na srečo še ravno ob pravem času, saj ponoči jez policija zapre. Jez je visok 221 m ter je na dnu širok 200 m. 19 turbin skupno privede 2,08 GW elektrika oz. približno za tri in pol nuklearke v Krškem. Zgrajen pa je bil že daljnega leta 1936.

Hooverjev jez z jezerom Meade. 

Prespali smo v kampu v neposredni bližini jezera Meade. Dejansko je bil to še najcenejši kamp na potovanju (12 $/ avto) in to v neposredni bližini Las Vegasa, kjer je nemogoče dobiti prenočišče v hotelu za manj kot 100 $. Deveti dan smo pot nadaljevali iz Californije v zvezno državo Arizono, ki jo najbolj krasi znameniti Grand Canyon. V resnici je se Grand Canyon začne že pri Hooverjevemu jezu, a je najlepši in najširši pri Grand Canyjon Villagu, kakšnih 350 km vožnje proti vzhodu. Sam kanjon je dolg 446 km in širok do 29 km. Kaj to pomeni si ni mogoče predstavljati dokler ne stopite na njegov rob. Prav vsak je zaklical “vauu”, ko ga je prvič zagleda. Kanjon s svojimi lepotami res navduši.

Grand Canyon

Pot Bright Angel trail po kateri smo se spustili v Grand canyon. Na tem mestu je kanjon širok kar 24 km.

Posebnost kanjona je tudi ta da ponudi sprehod 2 milijardi let v geološko preteklost. Plasti kamnin so povsem ravne in eni in isti plasti kamnine je mogoče slediti desetine kilometrov daleč. Globlje ko gremo v kanjon, na starejše plasti kamnin naletimo. In ravno to smo nameravali storiti. Za trening smo tekli na dno kanjona po poti Bright Angel trail, Nadmorska višina južnega roba kanjon (South rima) je 2200 m, med tem ko reka Colorado teče globoko spodaj na nadmorski višini 760 m. Zato je bilo na vrhu kanjona prijetno hladno, med tem ko nas vse globlje v kanjonu čaka vse bolj peklensko vroča puščava.

  

Tek v Grand Canyon

Maja je navzdol v kanjon zastavila noro hiter tempo, kar se ji je kasneje maščevalo pri vzponu nazaj gor. Sam sem raje varčeval z močmi, saj sem vedel, da je pomembneje priti nazaj gor. Sama pot z roba kanjona na dno, pa je dolga kar 16 km – torej skoraj toliko kot na Mount Whitney. Z mesta, kjer smo štartali mi pa je bilo še dlje – kakšnih 20 km. Na vrhu je bilo še kar OK, vendar je s spuščanjem vročina hitro naraščala. Sam sem tovoril okrog 3 litre vode, kar je bilo že nekje na meji možnega za tek. Vendar tudi to ni bilo dovolj. Na srečo je na dveh mestih na poti mogoče dobiti pitno vodo. Vseeno se je meni pot navzdol strašansko vlekla. Sicer je lepo, ampak bilo je enostavno noro vroče. Po dobri uri in pol smo vendarle zagledali rjavo reko Colorado.

Bright Angel trail

Kopanje v reki Colorado

Tako mi je bilo vroče da sem se nemudoma vrgel vanjo in celo zaplaval. Postopek sem moral celo nekajkrat ponoviti, ker sem se prehitro posušil. Želel sem biti povsem osvežen tik preden začnem teči na polno nazaj navzgor proti vrhu Grand Canyjona. To je bil tudi zadnji resni trening (točno teden dni) pred Pikes Peakom. S svojimi močmi nisem skoparil. Kolegi so hitro zaostali, sledil mi je le še Marjan Zupančič. Večino proge sva potem pretekla skupaj, tako da sva delal intervale skorajda na polno. 15.9 km in 1340 višincev dolgo pot sva pretekla v 1 h 33 min. Sva pa imela srečo da je bilo sedaj že pozno popoldne in da je Veliki kanjon že padel v senco. Zato ni bilo več tako hude vročine, kot pri spustu v dolino. Na vrhu kanjona pa je bil že prav mraz. Utrujeni smo bili veseli da smo spet našli poceni kamp v neposredni bližini kanjona.

Dinozavrove stopinje

Deseti dan naše pot naj bi bil končno kratek. Pa spet ni bil. Mislili smo se zapeljati v znameniti Antelope Canyjon. Vendar nam je zaprta cesta namere preprečila. Tako smo se vozili skorajda 200 km zastonj. Vmes smo se za tolažbo ustavili še na kraju, kjer je mogoče videti dinozavrove stopinje. In res jih je ogromno. Kraj leži v bližini točke imenovane “Four corners”, kjer je stik med kar štirimi Ameriškimi zveznimi državami (Arizono, Utahom, Coloradom in Novo Mehiko). Potem pa smo pot nadaljevali proti Monument valleyu.

Monument valley

Najlepši prostor za kampiranje na potovanju

Gre za kraj, ki ga vsi poznamo iz Ameriških vestrnov. Okoli znamenitih sklanih stolpov oz. buttov, kot jih imenujejo, poteka atraktivna panoramska cesta. Cesta je bolj primerna za jeep, kot osebni avto. Vendar smo vseeno zelo uživali v dirkanju po čudoviti cesti v objemu najlepših naravnih spomenikov. Poleg tega smo dobili še kamp z najlepšim pogledom na skalne stolpe. Bili smo zelo utrujeni. A smo se vseeno odločili, da zjutraj pričakamo sončni vzhod.  Bilo je več kot vredno. Prikazala se je scena, kot iz kakšnega filma. In potem smo naslednje pol ure samo še pritiskali na fotografski sprožilec. Ko se je zdanilo, smo opravili še zadnji iztek pred Pikes Peakom, seveda spet okrog znamenitih skalnih stolpov. Šlo je za enega najlepših treningov v mojem življenju.

Naslednja postojanka naše poti je bil Nacionalni park Messa verde, ki je pod Unescovo zaščito. Gre za mese oz. mizaste gore s spodmoli v katerih so si že pred tistočletjem svoja bivališča uredili indijanci antičnega plemena Pueblo. Kraj je kar lep, a nas ni pretirano zanimal. Mogoče zato ker smo bili od drugih lepot že preveč razvajeni. Bolj verjetno pa zato, ker smo bili že tako utrujeni, da se nikomur preprosto nič več ni dalo. Počasi smo imeli v mislih že Colorado Springs, kjer nas že čez 4 dni čaka svetovno prvenstvo.

Zatočišče indijancev plemena Pueblo v Narodnem parku Messa verde

Zdržati smo morali le še en dan. Vendar nas je ta dan čakala kar 700 km dolga vožnja prek Skalnega gorovja. Gorovje smo prečkali čez 3309 m visok prelaz Wolf Creek. Potem pa smo še zadnjič kresnili s poti v narodni park Great Sand dunes. Sipine ležijo na visoki nadmorski višini 2500 m tik pod samimi štiritisočaki. Sipine so prav gigantske – visoke do 230 m. Najprej sem se nanje spet nameraval povzpeti bos. Vendar je bil pesek tako žgoče vroč, da sem namero kaj hitro opustil. S copati pa je le šlo, dokler ni vanje zašel vroč pesek. Na vrh druge najvišje sipine v parku sva z Marjanom hodila skorajda 3/4 ure. Na vrhu pa sva bila skorajda na višini Jalovca in to sredi peščene puščave. Neverjetno, izredno lepo. Poleg tega se nama je izpolnila še ena želja, da bi se deskala s sipine. Na srečo sva na vrhu sipine naletela na turiste, ki so nama dobro voljno za nekaj časa posodili svoje deske. Deskanje oz. sankanje s sipine je bil res enkratno doživetje. Meni sicer ni šlo najbolje in sem se prekucnil v mehak pesek, med tem ko je Marjanu šlo res odlično.

Velike sipine Narodnega parka Great Sand dunes

Zvečer smo dokončali svojo dolgo vožnjo do Colorado Springsa, kjer smo preživeli naslednji teden dni. Z izposojenim avtom smo prevozili kar 5000 km oz. v povprečju 350 km na dan, kar pomeni celoten strošek okoli 150 $  na osebo za gorivo. Razdalje v Ameriki so res neverjetno veliki. Ne znamo se predstavljati kakšno srečo imamo v Sloveniji, ko je vse tako blizu. V Colorado Springsu smo se združili s preostalimi člani slovenske reprezentance v gorskem teku.  Ti so na nas sprva gledali zelo začudeno, saj smo bili vsi vidno utrujeni. Do velike tekme pa je bilo samo še tri dni. Zato nam ni preostalo drugega kot da v naslednjih dneh samo še počivamo.  Že res da smo bili utrujeni, vendar smo le v dveh tednih videli toliko čudovitih stvari, da je bilo vse skupaj več kot vredno. Zaradi spanja v šotoru pa je bila naša pot resnično poceni. Za hrano, pa smo zapravili enako kot bi doma.

Zanimiva cesta na Pikes Peak

Na vrhu Pikes Peaka (4307 m)

Zadnji dan, preden smo morali vrniti avto smo se po cesti zapeljali še na vrh Pikes Peaka (4307 m), kjer bo čez dva dni cilj teka. Ta čast je pripadla meni, saj zelo uživam v vožnji po visokogorskih cestah. Verjetno se še dolgo ne bom imel priložnost tako visoko pripeljati z avtom. Le škoda, ker so hitrostne omejitve spet tako rigorozne. Z vrha gore smo po stezi odtekli navzdol približno 2 km, da smo spoznali kako izgleda proga. Bolj kot to smo ugotovili kako težko je teči na tako visoki nadmorski višini. Že pri najmanjši pospešitvi ritma je pulz narastel na polno. Zato ni čudno da v 59 letne zgodovine tekme še nikoli tekme ni dobil nihče drug kot domačin. Že sam Colorado Springs leži na nadmorski višini 1900 m, pa leži globoko spodaj na popolni ravnini.

Na dan tekme sem se počutil odlično. Predvsem po zaslugi Toma Šarfa je bilo za nas tekače odlično poskrbljeno. Zdi se mi ključnega pomena, da tekači mislimo samo na tek in ne da nas mučijo tehnični problemi. Tekači iz reprezentanc smo štartali v posebnem boksu, pred drugimi tekači. To je bilo zelo v redu, saj se je na štartu gnetlo več kot 1600 tekmovalcev iz dvajsetih držav. Proga na Pikes Peak je dolga 21 km in premaga kar 2370 m relativne višinske razlike. Zaradi spustov na progi pa je višincev še nekoliko več. Sklenil sem da bom začel počasi, saj sem vedel da v spodnjem ravninskem delu proge, skozi mesto Manitu Springs nimam nobenih možnosti držati tempo.

Na štartu teka s Pikes Peakom v ozadju

Proga teka na Pikes peak

Pa me je zaneslo. Že po dveh miljah me je začelo močno stiskati v pljučih. Takega občutka ne poznam, upal sem da to ni bila posledica višine, ampak prehitrega začetka. Zato sem za nekaj minut spustil tempo. Kot po čudežu, sem kmalu prišel k sebi. Z vsakim korakom sem bil hitrejši in ves čas sem pridobival. Nekje na sredi proge je kakšne 4 km ravninski odsek s številnimi kratkimi, a tehnično nezahtevnimi spusti. Tu sem spet  izgubljal, ker moje noge niso dovolj hitre.

  

Tek na Pikes peak

Potem pa se je končno začel nekoliko strmejši del proge, kjer sem kar eksplodiral. Z veliko hitrostjo sem prehiteval številne tekmovalce. Še zdaj ne vem od kod sem potegnil tako moč. Mogoče iz podzavesti, ker vem da dobro tečem v strm klanec. V zadnjih dveh miljah proga poteka nad gozdno mejo. Tu pa je bilo tudi meni zelo težko. Moj napad na klanec se je ustavil, saj zaradi višine enostavno ni šlo več. Tu so začeli pridobivati domačini, ki so delovali, kot da jih višina prav nič ne moti. Tako si je tu zmago pritekel Američan Alie McLaughlin (2 h 10 min 3 s) pred “našim” Ertirjecem Teklayem Azeryo. Sam sem končal na absolutno 34. mestu s časom 2 h 37 min 51 s. Z rezultatom sem več kot zadovoljen, saj sem tekel bolje od pričakovanj. V kategoriji 20-24 let, pa sem bil celo drugi.

Drugo mesto v kategoriji 20-24 let

Preostale dni do odhoda domov v Slovenijo smo izkoristili za pohajkovanje po parku Gardens of the gods. Žal se meni ni izšlo, saj sem dan pred odhodom domov zbolel. Nazaj grede smo leteli iz Denverja prek letališča JFK v New Yorku. Ker smo na prestop čakali kar 7 ur, smo vmes skočili še na ogled Manhattna. Vendar kaj dosti več časa kot za ogled okolice Times Squera ni bilo.

 

Park Garden of the gods

Še o stroških potovanja na osebo. Letalska karta z možnostjo odpovedi in zdravstveno zavarovanje s kritjem do 50.000 $ nas je stalo 1000 €. Rentacar nas je stal 350 € + 110 € za bencin. Spanje v kampih je skupaj stalo manj kot 100 €. Potem pa je še hrana, ki smo jo kupovali v velikih nakupovalnih centrih – predvsem Walmartu. Vstopnina v narodne parke je 20 $ na avto z izjemo Grand Canyona, kjer je 25 $, Mesa verde in Grand Sand dunes sta cenejša (15 in 12 $). Vseskupaj sem zapravil okrog 2000 €, kar se mi za tri tedne ne zdi veliko.

Pogled skozi naravno okno Keyhole rock na Pikes peak

Naša pot čez ZDA z označenimi glavnimi znamenitostmi

Edina stvar, ki mi je žal pri vsej stvar je to da nekoga žal ni bilo zraven na poti in da sem jo ves čas, vso pot,  zelo pogrešal.

Ali pričakujem da bo tako dolg Blog kot sem ga napisal, sploh kdo bral? Ne. Le, meni bo ostal lep spomin na prekrasna doživetja na potepu po Ameriki.

• PS. Že čez 10 dni spet odpotujem. Tokrat še za dlje, na 6-mesečno študijsko izmenjavo v Istanbul.

Bojan Ambrožič