16. Gorski tek na Grintovec 2014

Grintovec, tekma Kraljev višin, je letos minila v povsem drugačnem vremenu kot lani. Če smo se lani na progi dobesedno cvrli, je bilo za letos napovedan dež, ob nevihtah mogoče celo sodra. Na veliko veselje vseh udeležencev, pa seveda tudi organizatorjev, tekme, nismo dočakal ne prvega in ne drugega. Pravzaprav so nas pričale skorajda idealne razmere za tek.

Štart tekme (Foto: Frane Kranjec)

Video s cilja na Grintovcu ter podelitve (Video: Andrej Jeglič)

Vendar je slab vremenski obet precej oklestil število tekačev. Na drugi strani pa se je na tekmi zbrala najbolj kakovostna zasedba tekačev: od tega štirje Kenijci, Britanca Simpson in Edwards ter Italijan (sicer zamejski Slovenec) Tadei Pivk. Med Slovenci pa smo najbolj računali na turnega smučarja Nejca Kuharja, ki mu ta proga zelo odgovarja.

Zmagovalec Kenijec Isaac Kosegi (Foto: Marjan Rekar)

Nejc Kuhar in Mitja Kosovelj (Foto: Marjan Rekar)

Štart tekme je bil zaradi lanske vročine že ob deveti uri. To je bilo v redu tudi letos, saj smo tako upali da bomo prehiteli nevihte. Zaradi mraza sem se odločil da si okrog pasu zavežem velur, da me nazaj grede ne bo zeblo. Na ta način zelo pogosto treniram in me to niti ne ovira. Letos je bil začetek proge spremenjen. Namesto od Doma pri Kamniški Bistrici po planinski poti, smo tekli od piknik prostora “Pri Jurju” mimo Plečnikovega dvorca in nato ves čas po cesti do žičnice v Koncu.

Mateja Kosovelj je premočno dobila ženski del preizkušnje (Foto: Marjan Rekar)

Nekako smo se strinjali, da je to pomenilo podaljšanje proge za okoli minuto. Takšne, v začetnem delu, nekoliko bolj ravninske proge so se najbolj razveselili hitri Kenijski atleti. Večini pa hiter začetek ni ustrezal. Sam tudi približno nisem mogel teči hitro in sem do Konca pritekel nekje okrog 50. mesta. Spet se mi je zdelo da bo tudi letos Grintovec zame ostal zaklet. Z izjemo mojega prvega nastopa pred šestimi leti, sem potem vsako naslednjo leto na Grintovcu dobesedno pogorel.

(Foto: Marjan Rekar)

Vendar mi je v klanec proti Kokrskem sedlu steklo. Noge so bile prave in so brez težav premagovale naporno skalovje in korenine na poti. Problem je bil le v tem da je na progi nastal dobesedno zastoj. Proga pa je preozka in preveč tehnično zahtevna, da bi lahko tekač kar švignil mimo. Zato da prehitiš le enega tekača je potrebno skočiti, preplezati skalovje, kar terja ogromno moči, ki kasneje utegne še kako priti prav. Zato nekaj časa nisem vedel kaj naj naredim – alinaj čakam in izgubljam čas, ali naj tvegam z napadom.

Klemen Triler priganja Kenijce (Foto: Marjan Rekar)

Po približno 10 minutah sem se vendarle odločil za skok. Prehiteti sem moral kakšnih 10 tekačev. Zadnji v vrsti med njimi je bil Metod Bregar, ki je imel grozne težave s svojimi tekaškimi copati. Potem pa mi je res steklo. Večino serpentin sem pretekel, hodil sem le čez tehnično zahtevnejše dele. Melišče pod Kokrskim sedlom sem pretekel suvereno in še vedno precej pridobival na mestih. Pravzaprav me nazaj ni prehitel nihče več. Pod Kokrskim sedlom sem dohitel Boštjana Erjavška, ki je očitno omagal.

Franci Teraž se navkljub letom še ne da

Potem pa se je že slišalo navijanje s sedla, kar mi je dalo moči da sem brez težav premagal klanec. Sicer pa je bilo navijačev ob progi precej in res vsakemu posebaj hvala za navijanje! Lani sem bil na Kokrskem sedlu že popolnoma izžet in brez moči. Tokrat pa sem bil še svež in dobre volje, ker sem vedel da sem dobro na poti. Do sem 54 minut, to je najhitreje kar sem doslej tekel. Na sedlu je močno pihal veter, kar me pa ni motilo, ker sem nosil s seboj trak. Bil pa je problem, ker od tu pa vse vrha Grintovca nisem dohitele nebnega tekača več. Tako sem zadnjih 45 minut tekel popolnoma sam. Pravi tekaški kronometer je bil to.

10553518_10152663265222642_603363215766595425_n

Še najbližje sem bil Mateji Kosovelj, ki je trenutno res v vrhunski formi. Na koncu ji ni veliko zmanjkal do ženskega rekorda proge. Ravnino čez Jame sem suvereno vso odtekel. Čisto drugače kot lani, ko še tu nisem mogel teči. Vseeno pa nisem bil hiter, saj je proga zelo nevarna za zvin gležnja.

Čez Ovnovo čir sem se vzpel proti Strehi Grintovca. Tu je edini del proge, kjer ni skalovja, ampak prst. Ker sem bil še zelo pri močeh, sem ta del ves odtekel. Sledila je le še vzpon v meglo na Strehi. Poskusil sem se priganjati, kar je šlo, vendar ni, ker nisem nikogar videl pred sabo.V cilju sem bil vesel s časom 1 h 34 min 16 s. Mogoče bi nekdaj tak čas še kaj pomenil. Vendar danes v tej konkurenci, pa je bilo povsem drugače. 6 tekačev je teklo pod 1 h 22 min in kar 16 pod 1 h 30 min.

Aleša Rozmana ni zeblo

Odlična konkurenca in pa dobre razmere na progi so omogočili mnogim dosego novih osebnih rekordov. Zmaga je šla Isaacu Kosegiju v Kenijo (1 h 19 min 30 s). Takoj za njim, na drugo mesto pa se je uvrstil Nejc Kuhar, z novim slovenskim rekordom proge 1 h 20 min 8 s. Tretje mesto pa je dosegel še en Kenijec Francis Wangari. Med ženskami je premočno slavila Mateja Kosovelj (1 h 32 min 38 s), ki je drugo uvrščeno Jano Bratino premagala za skorajda 11 minut. Tretja pa je bila Madžarka Timea Merenyi.

Foto: Valentina Čufer

Veliki zmagovalci tekme pa so seveda Papeževi, ki so poskrbeli še za en zelo lep gorsko-tekaški praznik. Organizacija je bila vrhunska! Hvala!

PS. Le kdo bi verjel da sem bil le nekaj ur po Grintovcu že spet peš na Dobrči. Zato tako pozen Blog. Se pa moram že vnaprej opravičiti da naslednje tri tedne novih objav na Blogu verjetno ne bo, saj v naslednjih dneh odpotujem v Kolorado, v ZDA, na Svetovno prvenstvo v gorskem maratonu.

Zmagovalci (Foto: Frane Kranjec)