Za napredek znanosti je gotovo najbolj pomembno da se novo pridobljeno znanje in rezultate raziskav predstavi kar najširši množici strokovnjakov z določenega področja. Prav temu so namenjeni znanstveni kongresi in konference. In eden največjih kongresov s področja geoznanosti na svetu poteka vsako leto na Dunaju. Organizira ga združenje European Geosicence Union, zaradi česar je znan pod imenom EGU. S kolegi smo se udeležili letošnjega kongresa, ki je potekal med 8. in 13. aprilom.

Dunajski naravoslovni muzej (NHM)

Kongresa EGU se je letos udeležilo skupno kar 11167 znanstvenikov iz 95 različnih držav. Slovensko znanost nas je tokrat zastopalo 38 predstavnikov. V času kongresa je bilo 4684 predavanj in pa predstavljenih 8207 posterjev. Že ta številka pove da se prav gotovo  ni bilo mogoče udeležiti prav vseh predavanj. Kje pa! Zato so predavanja razdeljena v sekcije glede na na različna področja geoznanosti, kot so: atmosferske znanost, biogeoznanost, klimatologija, znanost o kriosferi, geofizika, seizmologija, geodinamika, geodezija, strukurna geologija, tektonika, geomorofologija, geokemija, mineralogija, petrologija, vulkanologija, hidrološke znanosti, planetarne znanosti, naravni hazardi, oceanografija, daljinsko zaznavanje, naravni hazaradi, izotopska kemija, itd,..

Avški meteorit v zbirki NHM-ja s ploščico, ki so jo izrezali za analize

To je bilo tudi prvič da sem se sploh odpravil na kako potovanje v tujino. Še sreča, saj je bil čas za spremembo, ker se mi zdi, da že nekaj časa živim “Groundhog day”. Na Dunaju sem sicer pred mnogimi leti že bil, ampak strogo turistično (klik), kar pa zagotovo ni tako zanimivo, kot pa če si velemesto lahko ogledaš povsem po lastni želji in presoji. Na Dunaj smo se sicer odpravili z vlakom, kar se mi zdi dobra (in poceni) rešitev, saj iz Ljubljane na Dunaj (in obratno) vlak vozi dvakrat dnevno.

Residenca Hofburg

Prva stvar, ki me je vedno skrbela in me tako dolgo zadrževala pred odhodom v tujino, je bil strah pred tem da bi se ne bi uspel znajti v velikem mestu. Vendar sem spoznal, da je bila to velika zmota. Javni prevoz na Dunaju je v vsakem primeru neprimerljivo boljši od kateregakoli javnega prevoza v Sloveniji. Še posebno priljubljena je t.i. U-Bahn oz. Dunajska podzemna železnica, ki vsak dan prepelje kar 1,3 milijona ljudi. Gre za zelo hiter način prevoza, saj vlaki vozijo običajno na vsake dve do 5 minut. Tudi sam sem se s podzemno železnico zelo veliko navozil in moram priznati, da se mi bo sedaj kar težko spet navaditi nazaj na katastrofo Slovenskih železnic … da LPP sploh ne omenjam. Dunaj ima 1,7 milijona prebivalcev, skupaj s turisti in migranti pa še več kot dva milijona in brez tako učinkovitega prevoza enostavno ne bi šlo.

Animacija  pristanka roverja Curiosity na Marsu

Kongres je potekal od ponedeljka do petka, od jutranjih ur do večera. To je bilo zelo natrpan in naporen urnik. Sam sem se udeleževal predavanj predvsem s področja geokemija in pa planetarne znanosti. Nisem pa zapostavil tudi nekaterih drugih področij (geofizike, tektonike in hidrologije), ki me prav tako zanimajo. Bil sem le rahlo razočaran, ker ni bilo predavanj s področja znanosti o meteoritih. Med bolj zanimiva predavanja so prav gotovo sodila tista o Marsovskem roverju Curiosity. Gre za misijo Mars Science Laboratry (MSL), ki jo spremljam že več let- lani avgusta pa je roverju uspešno uspelo pristati v kraterju Gale [Gejl]. Pravzaprav je prav vse o tej misiji mogoče opisati le z besedo izjemno. Kot prvo je treba čestitati NASINIM inženirjem za to da jim je z izjemno kompleksnim sistemom padal in nekakšnega žerjava uspelo rover varno dostaviti na površje Marsa (glejte video). Poleg tega je na krovu roverja množica zelo sofisticiranih inštrumentov. Že sam razvoj inštrumentov je bil pomemben korak  v razvoju znanosti in že to več kot upraviči 2 milijarde Dolarjev vreden projekt. Pravzaprav je treba žalostno priznati da nikjer v Sloveniji nimamo tako dobrega geokemičnega laboratorija, kot je na Curiosity roverju na površju Marsa. Med inštrumente sodijo: CheMin- rentgenski praškovni difraktometer, APXS – rentgenski spektrometer, SAM- sofisticiran inštrument za izotopsko analizo plinov v Marsovi atmosferi, TLS- laserska ablacija, RAD -merilec doz ionizirajočih sevanj.

Predavanje o roverju Curiosity

In rezultati, ki so so nam jih predstavili na konferenci kažejo da so je bil krater Gale, prava izbira, saj so po vsej verjetnosti naleteli na nekdanji rečni vršaj. Prav izbira mesta pristanka roverja je bila dolgo mesto debate, saj je bila druga možna izbira krater Eberswalde, ki je slaven po najlepšem vršaju najden na površju Marsa.  Tako so robot zapeljali čez mejo med običajnimi vulkanskimi bazaltnimi kamninami ter rečnim vršajem,  ki ga sestavljajo peščenjaki in celo konglomerati. Misija pa se je šele začela  zato ni dvoma da bomo priča še številnim novim odkritjem. Imam zelo dobro službo, se sploh ne pritožujem in zelo uživam v svojem delu. Vendar to kar počnejo NASINI znanstveniki v JPL-u z roverjem Curiosity, je pa verjetno sanjska služba, pa ne samo zame, ampak za milijone po svetu, ki od daleč spremljamo misijo MSL.

Površje Merkurja, kot ga je posnela sonda MESSENGER

Zanimiv je bil tudi sklop predavanja o odkritjih orbiterja MESSENGER, ki kroži v orbiti okrog Merkurja. Znanstveniki so znotraj nekaterih kraterjev našli narive (poseben tip prelomov – več o tem tule). Seveda se postavlja vprašanje od kod prelomi na tektonsko že milijarde let mrtvem Merkurju. Vendar so znanstveniki našli precej zanimivo razlago. Merkur je planet, ki je od Sonca oddaljen le 58 milijonov kilometrov – zato ima Sonce na Merkur zelo velik gravitacijski vpliv. Merkur se je v preteklosti najverjetneje vrtel precej hitreje. Hitro vrtenje pa je povzročilo znatno centrifugalno silo, ki je planet izbočilo v obliko sploščenega sferoida. Natančno to se dogaja trenutno na Jupitru, ki se okrog svoje osi zavrti le v 9 urah in 55 minutah. In ker je Jupitrov ekvatorialni obseg kar 440000 km, to pomeni da se Jupitrov ekvator vrti z hitrostjo kar 453000 km/h. To ima dramatične posledice za planet, ki je zaradi tega na polih zelo sploščen – razlika med ekvatorialnim in polarnim premerom znaša kar 4650 km (na Zemlji le  21 km). Zelo hitra rotacija planeta povzroča tudi turbolence v atmosferi – vred s slavno Rdečo pego. In kaj ima vse to opraviti s prelomi na Merkurju? Kot rečeno, Merkur se je v preteklosti zagotovo vrtel bistveno hitreje kot se danes. Danes Merkur za en obrat okrog osi potrebuje kar 59 Zemeljskih dni, razlike med ekvatorialnim in polarnim premerom pa praktično ni. In ker je bil Merkur v preteklosti bolj sploščen, kot je danes in je danes povsem sferičen – je to povzročilo nastanek napetosti v skorji, ki so sprostile z nastanki prelomov. Razlago dodatno potrjuje dejstvo da so veliko veliko večino prelomov našli le na zahodnem in vzhodnem obrobju kraterjev.

Mineraloška zbirka v Naravoslovnem muzeju

Na konferenci pa smo skupaj s kolegi aktivno sodeloval tudi sam. Pripravili smo poster z naslovom Consequences of an unusual flood event: case study of a drainage canal breach on a fluvial plain in NE Slovenia, ki govori o poplavah v Podravju, o čemer sem precej podrobno pisal že tule. Glavna avtorica – Ines Vidmar – je imela priložnost predstaviti tudi na krajšem predavanju, kjer je s svojim odločnim dobesedno posekala marsikaterega veliko bolj izkušenega govorca. Čestitke Ines!

Ines med svojim predavanjem

Istočasno s konferenco pa je potekal tudi sejem na katerem so sodelovala podjetja, ki se ukvarjajo z izdelavo znanstvene opreme (spektrometrov, seizmografov), založniki ter nekatere agencije, kot je npr. Evropska vesoljska agencija ESA. Zanimivo pa je da na konferenci ni sodelovala Ameriška vesoljska agencija NASA (neuradno zaradi nove politike). Med razstavljavci pa je najbolj pozitivno zagotovo presenetil ameriški gigant Google, ki je predstavil novo GIS orodje z imenom Google Earth engine. Moč tega orodja je v tem da za izračune, modeliranje in analize uporablja Googlove strežnike. Zato izračune, za katere bi potreboval običajni osebni računalnik nekaj dni, včasih celo nekaj tednov, Googlovi super močni računalniki, naredijo kar sproti.

Predstavitev posterja

Seveda pa bi se človeku povsem zmešalo, če bi cel teden samo sedel in poslušal na predavanja v kongresnem centru, med tem ko je na drugi strani Dunaj tako zanimivo in pa lepo mesto. Ob slabem vremenu sem dlje zdržal na predavanjih. Ob lepem vremenu, pa sem kaj hitro našel izgovor za raziskovanje mesta. Sploh ko se je po zelo dolgem obdobju slabega vremena, končno razjasnilo. Pa od kongresnega centra (V.I.C.) do prve znamenitosti sploh ni bilo treba daleč. To je 252 m visok razgledni stolp Donauturm.  Meni seveda niti najmanj ni bilo do tega da bi se gor peljal z dvigalom in sem osebje vprašal, če lahko za trening tečem gor po stopnicah. Pa mi žal tega niso dovolili in so me povabili na tekmo, ki bo oktobra. Z največjim veseljem – če Dunaj le ne bi bil tako daleč.

 

Stolp Donauturm in pa katedrala sv. Štefana

Pravzaprav sem ugotovil da je tek eden najlepših načinov za spoznavanje takega mesta, kot je Dunaj. Podzemna železnica je sicer super hitro in učinkovito prevozno sredstvo, a z nje nič ne vidiš. Tako sem se s podzemno odpeljal do kongresnega centra, lociranega nekje v vzhodnem delu Dunaju, in s tod tekel nazaj do našega hostla v zahodnem delu Dunaja. Za orientacijo sem uporabljal GPS. Pa ne zato, da se s zemljevidom ne bi znašel, ampak ker je orientacija z GPS-om bistveno hitrejša. Po svoje pa sem se želel izgubiti oz. se popolnoma prepustiti intuiciji. Tekel bom pač po tisti cesti in tisti stezici, ki me bo “najprej zapeljala”. In res sem se natekel – najprej prek Donave, ki je vražje široka reka, nato sem užival v teku skozi park pri Praterju- ter na koncu še skozi center Dunaja. Zračne razdalje je bilo samo 8 km, sam pa sem se tako pustil zapeljati Dunaju, da sem jih pretekel kar 18. Naslednji dan sem po tekaško prekrižal tudi park pri znani palači Schönbrunn. Sama palača je sicer lepa, ampak tek po pretirano urejenem parku mi ni dišal – kljub  vsemu sem nakrožil 22 km. Tretji dan sem se po priporočilu odpeljal na zahodno obrobje Dunaja, kjer sem končno naletel na poligon za gorski tek. Ja, res sem se precej natekel in pri tem tudi videl lep kos Dunaja, ki ga sicer nebi.

V družbi velikih železovih meteoritov

Posebnost Dunaja so tudi številni znani muzeji in galerije. Obiskal sem Dunajski naravoslovni muzej, ki se ponaša z najštevilčnejšo zbirko meteoritov na svetu. Od 45467 znanih meteoritov na svetu imajo na Dunaju kar 1100 meteoritov. Predhodno sem se odgovoril za obisk muzeja z gospodom Franzom Brandstättrom iz oddelka za meteoritiko. Na mojo veliko čast in veselje mi je gospod razkazal res to izjemno zbirko meteoritov.  V tej zbirki je razstavljen tudi Avški meteorit, vred s ploščico, katero so izrezali iz meteorita za znanstvene analize.

Različni železovi meteoriti

Zbirka je tako izjemna, da jo ne morem prehvaliti. Pravzaprav bi si samo ta zbirka zaslužila celoten blog. V njej so številni svetovno znani meteoriti, kot so npr. Marsovski Shergottiti, Nakhliti in Chassignyiti. Potem je tu železov meteorit Hrašćina, ki je bil nasploh prvi v katerem so ugotovili Widmanstättenovo teksturo. Med železovimi meteoriti prav gotovi izstopa tudi Cabin Creek – za mnoge najlepši železov meteorit – ki je  bil s svojo ščitasto aerodinamično obliko celo navdih NASINIM inženirjem za izdelavo toplotnih ščitov. Potem so bili tu še veliki kosi meteorita Canyon Diablo, ki so del velikega asteroida, ki je povzročil slavni Meteoritski krater v Arizoni. Med kamnito-železovimi meteoriti pa je zagotovo najbolj slaven meteorit Peekskill, ki je leta 1992 v New Yorku padel na avto. V tej zbirki sem tudi prvič videl ogljikove hondrite, kot so Allende in pa CI hondrit Orgueil. In lahko bi še dolgo našteval. Pa naj bo to zaenkrat dovolj. Bom enkrat, v kratkem objavil prispevek s podrobno razloga – v resnici zelo zapletene sistematike meteoritov.

Spektakularen padec meteorita Peekskill se je končal v prtljažniku parkiranega  avtomobila

Dvorana z dinozavri

Seveda pa v Dunajskem naravoslovnem muzeju nimajo samo meteoritov, ampak imajo tudi veliko zbirko mineralov. Zbirka je res obsežna in v mnogih primerih izjemna, vendar bi bila potrebna temeljite prenove. Sledi bogata paleontološka zbirka, v kateri najdemo kar nekaj  veličastnih okostij dinozavrov: diplodoka, igvanodona, triceratopsa – lobanja T. Rexa pa seveda tudi ne manjka. Zanimiva je tudi arheološka zbirka v kateri hranijo znameniti kipec Willendorfske venere. V arheološki zbirki je tudi veliko predmetov najdenih na področju Novega mesta, Bovca in pa Grosupelj. Za ogled vseh zbirk muzeja sem potreboval več kot 4 ure.

Lobanji triceratopa in T. Rexa

Ihtiozaver

Kljub temu da sem sprva mislil da bo en teden dni kongresa zame kar preveč, mi je potem ko sem se enkrat znašel, hitro minilo. Na kongres se imam namen še vrniti, vendar ne brez tega da bi na njem predstavil svoje delo. Seveda pa velja zahvala še prof. dr. Mihaelu Brenčiču, ki nas je vzpodbudil k obisku konference in nam na ta način dal vpogled še v drugo sfero delovanja znanosti.

Riba oklepnica s svojo naslednjo žrtvijo

Lep geološki pozdrav,

Bojan Ambrožič