Ni nujno treba vedno iti daleč da se človek pošteno nateče. Tokrat sem se v družbi  gorskih tekačev Janeza Pustoslemška in Boštjana Kerna odpravil na trening po hribih med Kranjem in Škofjo Loko.

Začeli smo v Kranju in se zapodili najprej na Šmarjetno goro. Šmarjetna gora je v zadnjem času postala znana predvsem po novih smučarskih skakalnicah. V meni ni niti približno dovolj poguma da bi se upal spustiti navzdol po skakalnici. To raje prepustim našim odličnim smučarskim skakalcem. Me pa toliko bolj veseli da bo že 20. aprila letos nova tekma v teku navzgor po Planiški velikanki. S prireditvijo bodo letos nekoliko pohiteli, saj bodo po končanem tekmovanju letalnico začeli prenavljati – tako da bo spet omogočala tako želene rekordne polete. Torej se nam letos spomladi v Planici v le zgolj mescu razmaka obetata dva športna spektakla – najprej smučarski poleti in nato še gorski tek.

Na Joštu

Na Šmarjetno goro nismo tekli po cesti, ampak rahlo naokoli po eni izmed skritih lokalnih stezic, ki jih Janez, kot domačin dobro pozna. Tempo je bil počasen. Vendar smo vsi že na začetku zakuhali. Namreč vreme je bilo fantastično. Ne morem niti reči da je bilo samo toplo, ker je bilo že skorajda vroče. Če bi imel kratke hlače, bi si jih prvič letos tudi nadel. Tako pa sem se vsaj rahlo ohladil s zavihanimi hlačnicami tekaških pajkic.

Planica nad Kranjem. A, kmalu nas čaka  tek v “pravi” Planici (klik).  

Vendar že pri sestopu s Šmarjetne gore se je izkazalo da to niti ni bila najboljša ideje. Na osojni strani hriba je bil namreč sneg zjutraj še zelo trd in pomrznjen. In ker je bila gaz preozka za tekaški korak, sem raje tekel po celem snegu, ki pa je kot ostra britev porezal moja gola golena. Brezplačna depilacija! Spust je na srečo minil brez drugih težav.

Križna gora

Potem pa smo iz osojne strani Šmarjetne gore prestopili nazaj na prisojo, navzgor proti sv. Joštu. Sneg na vzponu je bil mehak, drselo je. Zato smo se s sicer nepreveč zahtevnim klancem morali kar boriti, da smo obdržali tekaški korak. Ciljna strmina  mi je bila bolj všeč, saj je bilo končno malce strmo. Na vrhu nas je pozdravil lep razgled na ciljni hrib – Lubnik.

Lubnik

Spust z Jošta proti Čepuljam prav tako ni bil preveč uživaški zaradi pomrznjenega snega. Potem pa nas je čakalo nekaj kilometrov asfalta proti Planici nad Kranjem. Na vrhu Planice stoji majcena cerkvica do katere vodi stezica skozi gozd. Presenetilo me je da je Planica skoraj tako visoka kot Jošt. Potem pa smo malo gori/doli nadaljevali proti Križni gori. Spust s Križne gore proti Škofji Loki je bil končno dober in uživaški. Sneg se je tu tako zelo zmehčal da je bilo na poti veliko blata, ki smo ga seveda izkoristili. Sam se teku po blatu navadno izogibam, saj se na ta način copati tako zapackajo, da jih na noben način ni mogoče več očistiti. Zamazani copati pa ne dihajo več dovolj dobro. Tokrat pa sem si dal duška, saj sem vedel da bomo vsaj še nekaj ur tekli po snegu, ki je priznano daleč najboljše čistilo za športne copate.

GPS sled teka

V vasi Vincarje smo začeli vzpon še na Lubnik. Vzpon proti vrhu je imel grenak priokus, saj je to hrib na katerega res nimam najlepših spominov… …pa ne samo zaradi neprijazne oskrbnice. Lubnik z višino 1025 m komajda presega skromno tisočmetrsko znamko. Z doline na vrh pa je skorajda 700 višincev, kar naredi hrib v soliden trening.  Nekoč je bil ta Lubnik znan po teku bosih, ki pa ga žal ne prirejajo več. Mi pa smo do začetka vzpona imeli v nogah že 20 kilometrov. Zato so nas noge na vzponu kmalu začele peči. Sneg pa je bil zopet neprizanesljiv in ni omogočal hitrega teka. Vendar je na vrhu vse poplačal lep razgled na pretečeno pot, vse iz Kranja. Turo smo zaključili v Škofji Loki, kamor smo sestopili mimo Starega gradu in Škofjeloškega gradu.

GPS profil

GPS mi je na koncu nameril razdaljo 28.8 km, kar me ne preseneča. Bolj me je presenetilo to da smo premagali skupno kar 1940 višinskih metrov vzpona in 1890 metrov spusta.  Vendar če pomislim da smo premagali tri krajše vzpone in enega daljšega (na Lubnik), je podatek verjetno kar pravi.

Lubniška jama je glavna naravna znamenitost Lubnika. Kot smo z geološkimi raziskavami uspeli ugotoviti, je najverjetneje nastala ob prelomu, ki ločuje dve manjši kamninski gmoti vršnega platoja Lubnika.

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič