Peričnik, Pokljuška soteska, Vintgar

Izpitnega obdobja je bilo danes dopoldne končno konec. Glava potrebuje počitek, organizmu pa že kronično primanjkuje gibanja. Zato je prav da si študentje vzamemo dan oddiha ter si napolnimo baterije preden se v ponedeljek spet začne vse znova. Zato sva se s kolegico odpravila na krajši tek med katerim sva si ogledala nekatere Gorenjske bisere in naravne znamenitosti.

Peričnik v vsej svoji zimski krasoti

Slap Peričnik je že eden takih biserov, ki krasi dolino Vrat. Slap sestavljata dva skoka, ki padata 52 in 16 m globoko. Njegova posebnost je ta da voda pada čez previs zaradi česar se lahko brez težav sprehodimo pod slapom. Še posebej pa je privlačen pozimi, ko zamrzne. Včasih ga ponoči tudi razsvetlijo. Vendar meni se zdi to nepotrebno in kičasto. Že slap sam po sebi je več kot dovolj zanimiv da se je vredno sprehoditi v dolino Vrat. Prav to sva storila tudi midva. Cesta v Vrata je uradno sicer zaprta, a je kljub temu vsaj do Peričnika brez večjih težav prevozna. Tek po cesti pa zame ne pride v poštev. Zato sva se cesti izognila po prijetni stezi, ki poteka ob desnem bregu Triglavske Bistrice. Približno 500 m pred Peričnikom pa Triglavsko Bistrico prečka brv po kateri sva stopila nazaj na “Peričnikovo” stran doline.

Sveča je (v zraku), sveče ni

Pri Koči pri Peričniku si nadeneva čelade in odhitiva navzgor proti slapu. Ves čas naju spremlja bobnenje, ki je posledica padanja ledenih sveč. In to kakšnih! Dol s slapu so padale po več metrov dolge ledene sveče. Peričnik je pač žal na prisojni strani doline in se zato hitro tali. Zanimivo je to da so ga še dobra dva dni nazaj množično plezali. Danes bi bil to samomor. Tudi midva se slapu, čeladam na glavi navkljub, razen na razdaljo nisva približala. Dostop do zgornjega slapu prav tako ni problematičen. Velja pa enako – da se izjemno hitro tali.

Zgornji Peričnik

Štiri kilometre teka iz Mojstrane do Peričnika in še 4 nazaj je seveda za en dan veliko premalo. Zato sva nadaljevala “ekskurzijo” v Pokljuški soteski. Cesta je dobra in z avtom se da pripeljati prav do vznožja soteske v Krnici. Soteska očitno že nekaj časa sameva, saj še ni bilo narejene gazi. Galerije na sredini soteske so obnovljene in v dobrem stanju. Kakšne pa so bile pred tremi leti pa si lahko ogledate na tej povezavi. Prav tako v Pokljuški luknji ni nevarnih ledenih sveč, ki včasih tam pretijo s stropa. Snega ni prav veliko, a vseeno je zanimivo videti sotesko še v zimski preobleki.

Pokljuška soteska

Ledeni kapniki na galerijah

Pokljuška luknja

Nazadnje pa sva se odpravila še v bližnji Blejski Vintgar. Soteska je uradno zaprta zaradi poškodovanih galerij. Prebral sem poročilo da manjka tolikšen del galerij da je praktično neprehodno. Vendar se je to izkazalo za neresnico. Manjka sicer nekaj desk in ograj. Vendar je kljub vsemu brez težav prehodno. Večjo nevarnost v Vintgarju predstavlja padajoče kamenje, ki je tu že terjalo smrtno žrtev. Upravitelji soteske se očitno problema zavedajo, saj so marsikje namestili zaščite lovilne mreže. Vseeno pa ne hodim v sotesko brez čelade na glavi. Zimska podoba Vintarja je očarala. Predvsem zato, ker trenutno ni toliko rastja kot poleti, ki običajno prekriva geološke zanimivosti. Vem, se opravičujem, botanik bi bil popolnoma nasprotnega mnenja. Povratek sva opravila čez hrib Hom mimo cerkvice sv. Katarine.