Na zadnji dolgi turi v hribih nekaj dni nazaj sem se preveč preobtežil z nahrbtnikom in sem bil zato ob gorski tek in vse kar mi je ostalo od celega dneva hoje je bil boleč hrbet. Takrat sem sklenil da naslednjo turo zagotovo pojdem po gorsko-tekaško. Minimalen nahrbtnik- pa gasa!
Gorski tek za razliko od “klasičnega” gorništva ponuja občutek svobode. Težko ga opišem. Najbolje da kar sami poskusite, kako te to potegne! Ampak zame ni boljšega občutka kot to da lahek (brez nahrbtnika) popolnoma lahkotno in brez napora tečem v hrib. Za začetek sem se s planine Blato podal po lovski poti proti planini Krstenici. Seveda so me še prej orubili 10 € za cestnino. Me veseli da so s tem denarjem vsaj cesto asfaltirali.
Na Krstenici pa nikakor nisem mogel najti poti, ki pelje naprej proti planini V Lazu. Po pol ure tavanja gor in dol sem naletel na skupino, ki je pot na srečo poznala. Omenjen začetek (oz. kar dva) ni popolnoma nič označen. Na začetku je to le kozja stezica, na las enaka, kot vse ostale, ki jih je v okolici planine še nešteto. Le kako naj človek ve katera je prava? Kasneje se sicer pojavijo redke zelo obledele markacije. Vendar so bolj ali manj nepotrebne, saj pot postane dobro sledljiva. Potrebno bi bilo označiti le oba odcepa na Krstenici.
Nadaljeval sem na Ograde. Začetek poti nedvoumno označuje velik možic. Pot pa je tudi dobro sledljiva. Z vrha bi lahko nadaljeval proti Lazovškemu prevalu. Vendar sem se temu zaradi goste megle raje odpovedal in sestopil nazaj po isti poti.
Svižčja družba je na dolgih samotnih poteh vedno dobrodošla
Za tem se spustil v planina v Lazu in za njo nadaljeval na Dedno polje. Tek je bil ves čas zelo prijeten. Malo gori, malo doli po mehki prijetni poti. Sprva sem načrtoval da bom že tu počasi obrnil nazaj. Vendar zakaj!? Čemu? V tem trenutku se mi je šele zazdelo da sem se končno ogrel in tek mi je zapasal kot že dolgo ne. Zato sem potegnil še proti planini Ovčariji in prek Prodov proti dolini Triglavskih jezer. Potem pa sem se začel vračati po Lopučniški dolini, mimo Črnega jezera in po Dolu pod Stadorjem do planine Viševnik. Noge niso čutili nobenega napora. Tako uživaški tek je bil to!
Planina Viševnik
Letos sem svoje mišice povsem spremenil. Po katastrofalni sezoni, ko sem bil samo poškodovan in bolan, sem se iz gorskega teka preusmeril nekoliko bolj v maratonske razdalje. Prej sem bil sposoben teči uro (v kvečjemu dve) in to hitro. Sedaj pa tečem bolj počasi. Tek pa se po parih urah pravzaprav šele začne. To je svoboda in zdi da je to nekaj kar sem že zelo dolgo pogrešal. Zato ne obžalujem te svoje odločitve. Sedaj sem tako svoboden kot gorska žival, ki jo nič (razen zvin gležnja) ne more zaustaviti. Seveda pa načrtujem da se bom v gorski tek naslednjo pomlad spet aktivno vrnil.
Planina Pri Jezeru
S planine Viševnik je sledil le še kratek spust do planine Pri Jezeru. S tod pa še nekaj zoprnega šodra po kolovozu do avta na planini Blato.
Lep gorsko-tekaški pozdrav,
Bojan Ambrožič
Vidiš Bojan, to je eden od razlogov zakaj se rad potepam po hribih in zakaj se po nekaj urah teka-hoje vse skupaj šele začne. 😀
Všeč mi jeVšeč mi je
Sem počasi začel spoznavati to svobodo. Ti seveda s svojimi neverjetnimi podvigi to svobodo da lahko kreneš praktično kamor koli si zaželiš gotovo dobro poznaš. Res pa je da je nemogoče delati oboje: gorski tek in gorske maratone hkrati. Enostavno sta preveč različni disciplini. A, obe me na vso moč privlačita.
Všeč mi jeVšeč mi je