Vrata, Kot in pa Krma so tri znane ledeniške doline v Julijskih Alpah. In mogoče je ravno to da so zelo dobro obiskane njihov največji problem. Delal bi krivico, če bi katero označil za najlepšo.  Vsaka zase je pravi alpski biser! A dolina Kot še posebej pritegne, ker je daleč najsamotnejša. In to tako samotna da na današnjem celodnevnem izletu s kolegom Erazmom nisva srečala niti enega samega človeka.

Kot

Cesta v Kot je res najslabša med vsemi cestami v teh dolinah. A dokler človeku avtomobila ni pretirano škoda se da pripeljati do parkirišča v Lengarjevem rovtu. Pot proti Staničevi koči gre nekaj časa povsem po ravnem, potem pa zavije levo navzgor v pobočje. To zato da sledi naravnim prehodom, ker dno doline zapirajo skalni skoki, čez katere tečeta Slapova v Kotu. Vseeno pot postane malce zahtevnejša in preči nekaj gladkih apnenčastih žlebov.  V pomoč nam je par klinov in skob (nezahtevno).

Začetek poti skozi gozd

Nagrada za začetni napor je dosega gozdne meje in pa prvi pogled na čudovit ledeniški U- profil Kota. Tu teče tudi manjši izvir. Takoj za njim pa je neoznačen odcep (pred grapo) za lovsko pot, ki vodi na Macesnovec – goro, ki se po mnenju mnogih jeseni ponaša prav z najlepšimi macesni. No, mogoče bi bilo letos treba še kak teden počakati, ker macesnom manjka še nekaj dni da se vsi živo obarvajo.

Luna zahaja nad Spodnjo Vrbanovo Špico

Midva pa sva nadaljevala naprej navzgor po dolini, ves čas v senci mogočne severne stene gore, na katero se namerava povzpeti – Rjavine. Ob poti sva mimogrede spet našla ogromno fosilov – megalodontidnih školjk, stromatolitov in onkoidov.

Prerezi školjk v apnencu

Tako sva se zamotila in hitro dosegla začetek krnice Pekel, kjer se (levo) odcepi zavarovana plezalna pot proti Rjavini. Osupla sva nad čudovitim pogledom na Triglav, ki je bil na novo zasnežen. Žal pa ni bilo nič drugače z vrhom Rjavine, le da je s tod izgledalo da je snega precej manj kot na Triglavu. Upala sva da je sneg vsaj južen in da se bo vseeno dalo varno vzpeti.

Triglav s Peklom in Domom Valentina Staniča v ospredju

Nekaj minut pot potrebuje še da pripelje čez melišče, potem pa se začne relativno dolg in zahteven plezalni del. Plezalnih pasov in samovarovalnih kompletov nisva nosila s seboj, ker sva v opisu poti prebrala, da naj bi bilo samovarovanje zgolj omejeno možno, ker na poti naj ne bi bilo jeklenic, ampak zgolj klini. Nisem več prepričan, če je bila to pravilna poteza. Na začetku je šlo res brez težav po klinih s poličke na poličko.

Zasnežena pot

Nor Razgled!

Potem pa sva prišla na snežno mejo. Sneg pa ni bil mehak, (kot sva pričakovala)  ampak zelo trd in primrznjen na skale. Bilo ga je le nekaj centimetrov, a dovolj da je bilo nevarno za zdrs. Pot je za tem pripeljala na lep in zelo izpostavljen raz – dobro varovan z jeklenicami. Sam vzpon po njem ni bil tako posebno težak.  Zopern je bil le sestop z raza nazaj v steno, ker se ni dalo dobro stopiti in prijeti zaradi snega. Samovarovalni komplet bi tu še kako koristil! Najhujše je bilo za nama. Dosegla sva vršni greben Rjavine, ki pa je bil na srečo bolj ali manj kopen. Zato sva lahko nadaljevala proti vrhu. Pa je bilo treba najprej sestopiti prek skoka navpično navzdol v škrbino. Previdno, kar trije (od ca. 10 klinov)  se namreč nevarno majejo!

Izpostavljen raz

Tik pod vrhom naju je pričakal še en enkraten pogled na veliko naravno okno okrašeno z zaveso ledenih kapnikov. Z njegove police je bil lep pogled na severne Julijce in dolino, dober kilometer spodaj. Na vrhu Rjavine, navkljub čudovitim razgledom, nisva prav dolga vztrajala, ker so se temperature zaradi vetra gibale okrog ledišča.

Naravno okno

Sestopila sva pa po lažji grebenski poti, ki vodi proti Dovškim vratcem in Staničevi koči. Ta pot je razen dveh krajših ojekleničenih delov, brez posebnosti. Še sreča da obstaja, ker sestop po poti vzpona bi bil (v snežnih razmerah) neprijeten. Na Dovških vratcih velja opozoriti na (morebiti kdaj koristno) nemarkirano bližnjico, ki popelje čez melišče direktno nazaj v Pekel (in naprej v Kot). Uporabna stvar, v primeru če se želimo izogniti Staničevi koči. No, midva se je nisva, pa čeprav je bila že zaprta.

Ne krivit smerokazov (gospod Chuck Norris)! 🙂

“Kam pa naprej?” sva se vprašala. Skok še na Begunjski vrh, Cmir, kaj drugega? Odločila sva se za prečenje Vrbanovih špic, ker so bile povsem brez snega.

Na grebenu Vrbanovih špic

Do vrha Visoke Vrbanove špice gre za sprehod. Tu pa se začne zahtevna pot Lojzeta Rekarja. Uvrstil bi jo med najtežje in pa najlepše zavarovane plezalne poti pri nas. Prav zanimivo je da je slabše poznana. Zahteven je predvsem dolg spust prek številnih (celo previsnih) lestev v škrbino. Vsa varovala so v odličnem stanju. Vzpon na Spodnjo Vrbanova Špico pa je sploh nekaj posebnega, ker poteka po zanimivih skalnih policah med skalnimi stolpi, kar zelo spominja na nazobčane gore v Dolomitih. Na vrhu je začel naletavati sneg, kar naju je pognalo k hitremu sestopu nazaj v Pekel.

Zanimive poličke

Tako sva naredila en cel lep gorski krog okrog Pekla. Lahko vam mimogrede zagotovim, če ste se že kdaj spraševali kako zgleda pekel, da Pekel sploh ni grd, niti povprečen, ampak je zelo lep kraj- Pekel je raj!

Severna stena Rjavine s poti na Spodnjo Vrbanovo špico

V dolino

Naprej v dolino sva sestopila po poti vzpona, kar malce pospešeno, ker naju je gnalo vreme.

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič