Letošnji geološki tabor je potekal v Slovenj Gradcu, največjem mestu na vzhodnem vznožju Pohorja. Vendar se s Pohorjem nismo podrobneje ukvarjali, ker smo si ga podrobno že ogledali na terenskih vajah iz petrologije. Zato pa smo se bolj posvetili rudarstvu in geoinžiniringu.

Na ožjem območju Raven na Koroškem smo si ogledali izdanke pegmatitov. To so kamnine, ki so nastale, ko se je zadnji (najbolj kisel) preostanek granodioritne magme vtisnil v pore in razpoke primarne kamnine. Pri tem je nastala kamnina, ki jo sestavljajo ogromni (tudi do meter veliki) kristali sljud, masivnega kremena, kalijevih glinencev ter črnih turmalinov. Ponekod po svetu rudarijo za raznimi draguljarskimi različki turmalinov in berilov. Tudi mi se lahko pohvalimo z medeno rjavim različkom turmalinom – dravitom. Prvič so ga našli v Dobovi pri Dravogradu in ga poimenovali po bližnji reki -Dravi.

Kristali turmalina

Lističi sljude muskovita

Nam je uspelo najti nekaj lepih primerkov velikih lističev sljud muskovita in biotita ter do pol metra dolge kristale črnega turmalina. Zakaj pa je kremen zgolj masiven in ne tvori lepih ter velikih kristalov? To zato, ker kristali prav zadnji ter pri tem zapolnjuje nepravilne luknje med že skristaljenimi kristali drugih mineralov. 

Za popestritev dneva smo našli še nekaj krednih limonitiziranih amonitov

Mene nogomet ne zanima in če ne bi bil v družbi s kolegi si verjetno ne bi ogledal niti finalne tekme svetovnega prvenstva v Južni Afriki. Polovico tekme mi je vseeno uspelo zamuditi, ker sem bil na večernem tekaškem treningu. Vendar nisem nič zamudil, saj je bil ves Slovenj Gradec zunaj na prostem in sem bil nehote obveščen o vsakem gibu nogometašev. Drugi polčas sem ujel, a sem bil razočaran, saj ga je zaznamovala dolgočasna igra Špancev. Toliko in dovolj o nogometu za prihodnja štiri leta.

Zavzeto spremljanje finalne tekme svetovnega prvenstva v nogometu

V Misljinskem grabnu smo iskali minerale v opuščenem rudniškem raziskovalnem rovu

Naslednji dan smo se v družbi geologov s podjetja IRGO ogledali tretji razvojni krak. To je nova avtocesta, ki bo na obstoječi avtocestni križ priključila še Koroško ter večja industrijska mesta kot so Velenje, Slovenj Gradec in Ravne na Koroškem. Precej smo se v teh dneh vozili po teh krajih in lahko samo potrdim da so obstoječe ceste resnično slabe. S to cesto pa naj ne bi samo izboljšali same cestne infrastrukture, ampak tudi pospešili gospodarski razvoj ter turizem trenutno tega zelo odročnega dela Slovenije.

Podjetje Irgo d.o.o. je od investitorjev dobila sredstva za geološke raziskave na bodoči trasi avtoceste. Pri tem obsežnem projektu so zvrtali prek 70 geoloških vrtin in postavili okrog 20 piezometrov (merilcev višine podtalnice). Žal pa večinoma geološke raziskave niso bile namenjene temu da bi ugotovili kje bi bilo najbolj geološko primeren teren za čim cenejšo in varnejšo gradnjo, ampak je bila trasa cest že vnaprej določena na podlagi drugih dejavnikov. Geologi so tako na predvideni trasi avtocesti odvzemali vzorce in ugotavljali predvsem geomehanske karakteristike kamnine. Poskušali so predvideti kje bi lahko prišlo do zemeljskih plazov ter vdorov vode. Na podlagi njihovih podatkov bodo gradbeni inženirji izbrali ustrezen način utrjevanja cest, določili globino in vrsto temeljev viaduktov ter bili pripravljeni na težave pri kopanju predorov. Skupno bodo na tem avtocestnem kraku trije predori, pokrit cestni vkop v Velenju ter 15 viaduktov. Utopično je pričakovati v končanje projekta pred letom 2020 ali pa morda le, če se bodo pojavila ustrezna (dovolj visoka) finančna sredstva za investicijo.

Levo: geologi zrejo v plasti peščenjaka, kjer bo nekoč portal predora Graška gora. Desno: merjenje globine podtalnice

Nismo se prav dolgo obremenjevali z mislijo ali bo nova avtocesta kdaj zgrajena ali ne, ampak smo se se odpravili v rudnik svinca in cinka v Mežico. V podzemlje Pece smo se pripeljali z električnim rudarskim vlakcem. Prvič so bila rudarska dela v pisnih virih omenjena že pred 400 leti, gotovo pa je da so rudarili že stoletja prej. Rudnik so postopamo začeli zapirati leta 1994. V tem času so izkopali okrog 20 milijonov ton svinčeve in cinkove rude in pa prek 800 kilometrov rovov. Vendar je po besedah prof. dr. Uroša Herleca v rudniku dovolj rude vsaj še za 10 let izkoriščanja. Sedaj ko se je cena svinčeve rude zopet dvignila ugotavlja da bi bil zagon proizvodnje spet ekonomsko smiseln. Za zagon proizvodnje bi bil potrebno dvoje: začetni kapital ter pa dobiti vojno z okoljevarstveniki. Mogoče bi bilo slednje še najtežje. Ti zatrjujejo da rudarjenje bi rudarjenje še dodatno onesnažilo že tako onesnaženo dolino Mežice. To je res, to drži da je dolina Mežice zelo onesnažena s za zdravje zelo škodljivim svincem. Vendar je treba za razumevanje problema nekaj več znanja geologije.

Raziskovanje rudnika

V preteklosti je v Žerjavu delovala topilnica Svinca. Pri tem je iz tovarniških dimnikov izhajalo žveplo, ki se je v atmosferi pomešalo s hlapi vodne pare. Pri tem je nastala za vse živo zelo strupena žveplova šest kislina (H2SO4), ki je v obliki kislega dežja padala na tla ter pri tem uničila gozd ter skorajda vso vegetacijo. Zaradi tega si je to območje prislužilo vzdevek Dolina smrti. Še danes, dolgo po tem, ko je topilnica v prvotni obliki nehala obratovati, si rastje še ni povsem opomoglo in vse skupaj spominja na visokogorje. Ker rastja dolgo ni bilo je bila erozija vode močnejša in je v pobočja vrezala prave kanjone.

Uničena pokrajina v okolici Žerjava

Vlakec, ki pelje v Mežiški rudnik

A, galenit – svinčeva ruda ni zdravju škodljiva, ker se ne veže v telesu. Za organizem je škodljiv samo “čist” svinec, ki pa se veže v organizmu. Zato rudarjenje galenita ne more biti zdravju škodljivo. Od kod pa dokazane povišane koncentracije svinca v zraku in ljudeh v zadnjem času? Odgovor je zanimiv. V dolgih stoletjih rudarjenja in predvsem predelave svinčeve rude se je v tleh – prsti v Mežici nakopičila ogromna količina svinca. Ko piha veter, pri tem spiha drobce prsti vključno s svincem v atmosfero. Ta zrak ljudje dihajo in si sčasoma v telesu nakopičijo prekomerne količine svinca. Profesor Herlec pravi da bi bila edina rešitev tega problem ta da bi prav vso prst v Mežici odkopali in jo nadomestili z novo neonesnaženo.

Žile svinčeve rude- galenita

V rudniku smo si poleg turističnega dela ogledali tudi del obzorja Moring, ki je zaprt za javnost. Našli smo nekaj lepih onkoidov, nismo pa imeli sreče pri iskanju amonitov. Mogoče bi bilo dobro da bi si ogledali še del rudnika, kjer se še vedno najde kristale redkega minerala vulfenita. Vulfenit je mineral svinčev molibdat in nastopa v različnih barvah in kristalnih oblikah. Med vojno okupacijo so ga Nemci uporabljali kot vir molibdena v zlitinah za večjo trdnost topovskih cevi.

Kristali vulfenita

Velik amonit Arcertes sp., ki so ga našli na obzorju Moring

Eden lepših delov tabora je pa bil izlet v hribe nad Logarsko dolino, natančneje nad Robanov kot. Šli smo opazovat imbricionirane breče ter pa iskat fosile na pobočju pod Utami. Na moje negodovanje nismo začeli v dolini, ampak smo se (pre)udobno visoko pripeljali približno do kmetije Knez. Potem pa smo nadaljevali po markirani poti mimo Strelovca. Nato pa smo na grebenu zavili levo z markirane na lovsko pot. Pot je dobro sledljiva, a mestoma precej izpostavljena – vendar je na teh mestih varovana s pomožnimi vrvicami. Našli smo več vrst različnih fosilnih školjk, polžev, alg in koral. Skorajda identične kamnine in fosili nastopajo tudi pod Prednjem oknu na Prisojniku.

Pogled proti Strelovcu

 

Imbricionirana breča ter fosilne korale

Tabor je na meni pustil pozitiven vtis, saj smo na terenu opazovali veliko struktur in procesov, ko smo jih na predavanjih samo teoretično omenili. Terensko delo je bilo zelo strokovno vodeno in je mogoče celo kdaj doseglo tako raven strokovnosti da določenih pojmov kot študent šele prvega letnika geologije nisem mogel docela razumeti. Vendar sem prepričan da ko bo ta snov tudi na našem študijskem programu prišla na vrsto jo bom zaradi tega tabora lažje razumel.

Lep geološki pozdrav,

Bojna Ambrožič