Svojega sem zamudil. Izgovorov praznih naštel nešteto. Komajda je zaleglo – moral sem se borit, da mi le ne bilo treba it`. “Frak in kravata nista zame, vabijo me gore – občutek svobode,” sem pravil. Letos pa se nisem mogel upreti Anjini ponudbi – vabilu na ples in da greva skupaj plesat maturantski ples. Zavrnitev bi bila pravi greh.
Sam prej še nikoli nisem izkusil plesnih korakov. Ples tuj mi je bil. Bal sem se, da tako bo tudi ostalo. A Anja in njeno čudežno potrpljenje sta iz nerode uspela ustvariti vsaj nekaj eleganci podobnega. Plesati je bilo sprva težavno, potil sem se kot bi tekel maraton, potem po nekaj korakih pa je postalo prijetno, celo lepo. Užival sem. Pridno sva trenirala in priplesala do …
… tega vesl`ga dneva. Pravzaprav večera. Ob petih popoldne se sicer še ne noči, a 120 mladih parov že zavzame prostor krog dvorane Zlato polje. V tej novo zgrajeno hokejski dvorani maturantski ples poteka prvič. Bivša hokejska dvorana na Savskem otoku pa je že pred desetletjem odstopala svoje prostore v te namene. Nekaj mojih profesorjev je z mano delilo te spomine s časov, ko so oni v tej stavbi zapuščali Gimnazijo Kranj. Zdaj oni, ponosno, pošiljajo svoje lastne dijake čez prag zrelosti in odraslosti.
Prireditveni prostor
Anja
Na generalki, približno tri ure pred uradnim začetkom prireditve, smo še zadnjič preskusili kako drsimo po parketu. Nekaj zaletavanja zaradi premajhnega plesišča, nekaj neželenih dotikov, drugače je pa šlo. Sam tudi prvič nosim lakaste čevlje. Prej sem vedno plesal v dobro nasekanih športnih copatih. Ti čevlji pa kar sami drsijo po gladkem parketu. O, nekaj pa že bo!
Mogoče smo s to generalko začeli kako uro prezgodaj, saj potem do osmih nismo imeli kaj početi. Noge hitro postajajo težke. Večer pa bo še (zelo) dolg. Čas si zapolnim z ogledom večernih toalet. In res imam kaj za videti. Še dolgo ne bom videl česa podobnega.
Maturantje (foto: A. Krek)
Prvi gosti z ravnateljem na čelu počasi prihajajo. Množica se počasi veča. Na koncu nas je že več kot 500. S polurno zamudo z dekletom pod roko končno vstopam v dvorano proti plesišču.
Uvodni ples je dunajski valček. Prepustim se Straussovi glasbi in kar gre, saj je glasba hitra in dinamična. Za tem sledi klasično četvorka s petimi slikami. To naj bi bil vrhunec večera in tudi mislim da je bil. Množica ga navdušeno pozdravi. Bliskavice se neprestano prožijo. Ta ples na srečo zahteva plesnega vodjo, ki napoveduje korake. Ponavadi se jih podaja v francoščini, nam pa je bilo lepo prizaneseno kar s slovenščino. Zato nam ni treba veliko misliti. Sam sem prepustim do tega trenutka že precej sproščenem vzdušju. Pogledam v strop, pogledam njej v oči. Res se vse vrti!
Zaplesali smo četvorko
Najbolj pa smo bili maturantje veseli posrečenega ravnateljevega govora. Povedal nam je, da je tudi on sam v teh dneh delil z nami nekaj bremena mature. Prebral je obe za slovenski jezik predpisani knjigi in spoznal, da po vsebini nista nič drugačni od gimnazije. Obe zahtevata napor, da se ju prebere, a ko se doseže zadnje platnice je muk (tako, kot gimnazije) konec. Nastopi tisto najpomembnejše – novo znanje, ki ga bomo maturantje in maturantke pokazali v naslednjih tednih. Želel nam je sreče.
Pri večerji (Foto: mag. Uroš Krek)
Utrujeni od plesnih korakov sedemo za mize. Hrana sicer ni bila tako izbrana, kot je bil izbran sam dogodek. Ampak meni je bilo to veliko bolj všeč, kot pa da bi se trudil s kakim novim načinom odpiranja rakov. Predjed je prav vzbudila tek. Glavna jed pa ge je upravičila. Sladek kulinaričen vrhunec večera po polnoči je bila torta. Najbolj zaslužni predstavniki razredov so smeli prvi zarezati v to okusno sladico. Običaj spominja na poročnega. Dekleta, nekatera z oblekami ne dosti slabšimi od poročnih, so se prav verjetno že predstavljale na “njihovi noči”. Načrpali smo si dovolj moči še za nadaljne pol noči.
Pogrinjki in torta
Še drugič smo stopili na plesišče. Tokrat so bili na vrsti klasični družabni plesi: foxtrot, angleški valček in čača. Z njimi smo poskušali dokazati, da smo zreli za v zrelejšo družbo. Ples je res svoja govorica, ki ljudi združuje in zbližuje. Najlažji med njimi je foxtrot. Odlikuje ga hiter ritem in bližina obeh plesalcev. Po tem hitrem plesu smo se za kontrast skorajda zasanjali s počasnim angleškim valčkom. Čača-ja, šprinterske plesne zvrsti, do tik pred zdajci nisem uspel dohajati s svojimi gibi. Vendar s prikritimi koraki v gneči plesalcev in z odlično soplesalko, katere gibi sproti brišejo moje napake, nič ni bilo težko. Disco swing, najbolj mladinski ples med izbranimi, je napovedovala konec plesov s prej predpisanimi gibi. Njegovo sproščeno različico se je v družbi mladih poplesavalo še cel večer.
Nekateri so tako plesali, da se je kar kadilo.
A še preden so zavore do konca popustile, je sledilo še nekaj sproščenega uradnega dela. Gimnazijski plesni virtuozi so si izborili ples z ravnateljem in s svojimi profesorji. Zasluženo! Plesali so tako, da jih je bilo veselje gledati. Mogoče tudi zato, ker so na ta način za vse večne čase zakopali bojne sekire, ki so prej letele med dijaki in profesorji, kot posledica drobnih zamer in nenamernih krivic.
Ravnatelj mag. Franc Rozman je s svojo soplesalko odprl ples
Ne dolgo za tem so se jim na plesišču pridružili še ostali maturantje in maturantke s svojimi očeti in materami. Prav slednjim je ponos vrel iz lic.
Posameznik ni nič – brez sebi enako vredne družbe – ki ga podpira in brani. To je dokazalo vseh osem oddelkov letošnjih četrtih letnikov. S predstavitvenimi filmčki so pokazali, kako dobro je v vseh štirih letih deloval razredni timski duh in kako očitne so njegove pozitivne posledice. S skupnimi močmi so se ob pomoči svojih razrednikov spopadali s težavami in jih uspešno reševali. Sploh ni hudo, če ti kdo podstavi poleno, če vedno veš da imaš vedno nekoga na katerega se lahko zaneseš da ga bo odstranil ali te svaril pred njim. Svojim zaupnikom – razrednikom so se vsi oddelki zahvalili na svoj način. Še posebej pa so izstopali H-jevci, ki so profesorju Andreju Lapuhu, sicer geografu, a z gozdarsko dušo, pripravili posebno presenečenje. Z ravnateljem naj bi se pomerila v ročnem žaganju polena. Usmiljenje. Odslej bo drevesa podiral in skrbel za urejen gozd s popolnoma novo motorno žago. V njihov spomin pa so mu poklonili še mlado drevo. Lahko jo bo zasadil in se spominjal na njih. Tako, kot se Slovenci vsako leto zbiramo pod lipo, staro prav toliko kot naša država. Prav ta je trenutno toliko stara, kot ta generacija.
Ravnatelj in profesor Lapuh med žaganjem hloda
Joj, mimo politike pa res nikjer ne gre. Marjan Šarec alias predsednik republike Danilo Türk je s svojim nastopam pokazal, da naj se ta večer politične teme kar same kuhajo pod mizo. Dlje pa naj ne stopijo. Komu jim jih mar! Precej povprečen nastop sicer dobrega imitatorja je prej zamoril dvorano, kot vzbudil salvo smeha. Šarecu je na srečo duhamorno situacijo uspelo rešiti z likom Ivana Serpentinška.
Nič bolj kot Šarec – sta bila na prireditvi potrebna oba voditelja večera – Anja Tomažin in Boštjan Romih. Zaradi tistih nekaj skromnih besed, prej kot med seboj povezanih stavkov, sta izpadla celo bolj pasivno od snemalcev. Zato se mi ne zdi slaba ideja, da bi naslednja leta prireditev povezovali kar sam dijaki. Izkušnje s tega področja gimnazija ima, saj vsako leto pripravlja zelo uspešen Božični koncert.
Pogled na prepolno plesišče s ptičje perspektive
Ura je že skoraj dve. Čas se počasi začne nagibati proti jutru. Zapustimo dvorano. Sedaj smo svobodni. Kar peš se odpravimo nasproti Gimnaziji. Nočni kranjski zrak je nenavadno svež in sprehod res prija. Namreč ni prometa, ki podnevi zrak duši. Noč je lepa! Vstopimo v bar. Kaj pa se je počelo od tega trenutka naprej pa ni predmet te pripovedi …
Med sprehodom oranžna polna Luna vzhaja
Na koncu velika zahvala velja Anji in njeni prijetni družini, ki mi je povabila in sprejela na ples. Preživel sem res prijeten in nepozaben večer. Hvala!
Plesa nas je učila plesna šola Studio Ritem: http://www.studio-ritem.com/aktualno/maturantski_ples_gimnazije_kranj_by_bojan_ambrozic.html
Lep maturantski pozdrav,
Bojan Ambrožič
Bojan Ambrožič 
1 comments