Ta kratka tura ni bila dovolj. Doma sem zdržal celo uro. Potem pa sem se spravil sankat …

Makro utrinek

Noči se že, ko midva šele zapeljeva sanke na sneg. Že z “doživetja”, nasproti nama hodi truma rekreativcev. Ti so cesto popolnoma zgladili. Kerč se pravilno odloči za hojo s 4-zobimi derezami. Ob vzpenjanju opaziva ob progi 4 razbite sanke. Lahkoverno se šaliva da gre očitno za progo smrti. Na misel nama ne pride da to tudi je!

Take pa še zdaleč ne edine!

Sama sankalniški režim je zelo posrečeno izpeljan, saj se sanke vleče po drugi poti, kot potem poteka spust. Po eni strani je to velika prednost, saj se ni treba ves čas umikati spuščajočim oz. bati, da boš koga zbil. Po drugi strani pa zato nisva vedela kakšna je proga oz. snežne razmere na njej. V glavi sva imela “čofto” z Ljubelja. Zato se po prvem klančku spustiva brez zaviranja in na polno.

Napaka! Noč je in le jaz imam naglavno luč, ki pa komaj sproti osvetljuje progo, ki z vedno večjo hitrostjo drvi mimo. Prepozno opazim prvi ovinek in začnem z vso silo zavirati- tiščati z gojzarji ob tla. Brezupno, saj je proga popolnoma ledena. Zanese me na zunanji rob ovinka in me pri veliki hitrosti vrže ven. Še sam ne vem, kako mi je uspelo pristati, ker itak nisem vdel kje in koliko sem po zraku letel. Naprej navzdol sva previdenjša in ne pustiva da nama sani dosežejo končno hitrost. Na Ljubelju je bila ta le do (relativno varnih) 35 km/h. Tu pa bi brez težav letela prek 50 (mogoče celo) 60 km/h. Kdo ve?! Tu pa se nama zasveti od kod toliko polomljenih sank ob progi. Zavorna pot je  mnogo daljša. Na Ljubelju si se v mehkem snegu ustavil praktično na mestu. Danes pa sem na ledu pri ustavljanju izvajal prave drifte, saj me je pravokotno na smer vožnje neslo tudi po več 10 m. Proga je noro uživaška in zelo zanimivo bi jo bilo večkrat ponoviti, sedaj ko poznam njene pasti. Pri spustih vam resno priporočam čelado!