Slovenska smer v Triglavski severni steni

Triglavska severna stena premore 3 kilometre širine in kilometer višine s čimer se uvršča med najmogočnejše stene v Alpah. Z Aljaževega doma v Vratih daje s svojo mogočnostjo občutek nepreplezljivosti. In vendar jo je prav po slovenski smeri že leta 1890 preplezal trentarski lovec Janez Breginc, povsem sam in brez varovanja. Poleg te smeri obstaja še vsaj 100 različnih smeri in njihovih različic. Najbolj znana pa gre po Čopovemu stebru, ki velja za ponos slovenskega alpinizma.

Jutranji pogled na mogočno Triglavsko severno steno

Na vzpon me je povabil alpinist in planinski vodnik Domen Zupan. Nanj sem se seveda z veseljem odzval. Dobiva se dokaj pozno ob treh, z Vrat pa kreneva ob štirih. Dobro uro hodiva skozi Bukovlje in čez prvo serijo klinov na poti čez Prag. Ne daleč od tod je nemarkiran, a jesen odcep za Slovensko smer.

Nezgrešljiv odcep za slovensko smer

Že prvi raztežaj je nekoliko težavnejši in sva se že za začetek varovala. Po tem odseku kar nekaj časa ni pravega plezanja. Vrv nama je samo v napoto. Skala se nama proti Macesnom zelo kruši. Potem pa pot pripelje do Belih plati. Gre za edino nekrušljivo in gladko steno v tem pobočju. Oprimkov je zato malo in sama smer bi bila naravnost čeznje precej zahtevna. Na srečo je na skrajno desni strani plitek žleb po katerem se da plezati brez težav. Potem naju je čakalo spet nekaj minut hoje, katero nam je oviralo nenehno motanje vrvi. Na vrsti pa je bilo verjetno najtežje mesto smeri – 5 m visok skalni skok.

Prvi skalni skok

Na vrhu tega raztežaja pridemo do Bučarjeve grape z znamenito vpisno knjigo. Stena tudi tu ni težka, a je zelo mokra in spolzka s nekaj zoprnimi mesti čez katere previdno zlezeva. Tokrat jaz prvič, kot prvi v navezi. Ni zanimivejšega, kot iskati prehode v steni. Treba pa je biti prepričan, da je tvoj korak sigurn. Zdrsa ali padca si tu pač ni mogoče privoščiti. Od tod ni daleč do Zlatorogovih polic – ozke skalne police, ki preči celotno Triglavsko steno.

Zlatorogove police

Tu pa je tudi začetek znamenite Slovenske grape. Na dnu grape se zadržuje snežišče, ki pa je pretrdo, da bi ga zmogla brez vsaj cepina (in derez). Izogneva se mu z iskanjem prehodov po desni strani. Kmalu prideva do drugega zahtevnega plezalnega odseka. Nezahtevno grapo namreč zapira ogromen balvan, ki ustvarja “umeten” delno previsen skok. Tokrat se ga jaz prvi lotim in ga tudi z nekaj (veliko) truda uspem premagati. Še Domen kljub temu, da ga varujem na polbičev vozel od zgoraj, kot drugi v navezi, “komaj” zleze čez.

Skok mimo balvana od spodaj in zgoraj v Slovenski grapi

Zgornji del Slovenske grape. Slovenska smer gre po dnu grape proti temnejšim skalam skozi Okbo.

Za nekaj minut se težavnost plezarije vnese. Tu nekje se odcepi tudi krajši Prevčev izstop iz smeri.

Prevčev izstop poteka po razu desno od najvišjega stebra na sliki

Potem pa se Slovenska grapa razdeli na dva dela. Slovenska smer gre levo proti Oknu (nekoliko večjemu naravnemu oknu). Gladke in mokra skala premore zelo malo oprimkov. Kar nekaj moči v prstih sem potreboval za ta odsek. Na srečo je v skali kar nekaj klinov, ki odlično služijo za vmesno varovanje. Tik za tem pa je na vrsti še najtežji del smeri s težavnostjo okrog 3. Poteka v votlini tik pod Oknom. Težava tega dela je prečenje poličke čez previsni kamin. Oprimki sicer so, a krušljivi in zahtevajo moč v prstih. Zelo na mestu sta tu dva klina. Prvega uporabim za vmesno varovanje in drugega za sidrišče.

Domen pravkar preplezal najtežji raztežaj …

… jaz pa celo dvakrat- zaradi gurtne, ki se je zataknila v klinu

Naprej je mnogo lažje. Vrv “za sabo povlečem” le še skozi okno (in potem le še nekaj deset metrov naravnost navzgor) da prideva do zelo lepega, a izjemno izpostavljenega prečenja Frelihovih polic. Padec pomeni “markiranje” Slovenske grape, če ne Vrat. Poveljstvo naveze spet predam Domnu, ki je ljubitelj takih prečenj. Vendar tudi tu z vrvjo ni nevarno, ker so klini v skali na vsakih nekaj 10 m.

Domen uživa med prečanjem Frelihovih polic, jaz pa v razgledu v prepad – Slovensko grapo

Nad odličnim razgledi s “Polic” smer pripelje do še enega naravnega okna. Midva narediva napako in se stlačiva (pravzaprav zagozdiva) skozenj. Prava smer gre glede na možice levo od te škrbine. Še nekaj lahke prečnice in hoje po melišču in sva na vrhu Stene.